Avsnitt
-
Pred tremi leti sem prvič v odraslosti od blizu spoznavala proces umiranja. Bil je boleč in težak. Spremljala sem umiranje očeta svoje takrat partnerke, zdaj žene, ki je bil dolgo bolan. V tistem časa nama je izjemno prav prišel podkast Ologies, v katerem je Alie Ward večkrat govorila o smrti, umiranju in žalovanju. Takrat se je v meni porodila želja, da bi nekoč pripravila podkast o tem zahtevnem obdobju. Zdaj je tu.
V prvem delu serije Navodila za konec, ki ga vodim Zarja, spoznamo procese umiranja. Nikdar niso enaki, čeprav pri vseh potekajo podobno. Konec dočakamo vsi, a vsak na svoj način. Kako preživeti zadnje tedne? Kaj se takrat dogaja v našem telesu? Kako lahko bližnji podprejo umirajočega?
-
Glasovi tišine z Matejo Lopuh, zdravnico, ki spremlja človeka do zadnjega koraka.
Smrt opisuje kot »eksplozijo neporabljene energije«, v kateri se sprostijo neizpolnjene sanje, načrti, vizije in ljubezen. Svojcem kot strokovnjakinja paliativne medicine pomaga to energijo ujeti, namesto da pred njo zbežijo.Vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice. Njena pot pa se je začela v anesteziologiji, kjer so jo pacienti z neozdravljivimi boleznimi hitro naučili, da medicina nima odgovorov na vsa vprašanja. Spoznala je koncept »totalne bolečine« – to je tista točka, kjer protibolečinske tablete, čeprav še kako močne, ne delujejo, kjer se pokaže, da ne boli več telo, temveč duša. Takrat je pozornost od napredne medicine preusmerila k človeku. Namesto v receptorje zdaj gleda tudi v oči posameznika, ki pred njo odlaga svoje zadnje »balastne vreče«.
-
Saknas det avsnitt?
-
Maji in Klari se pridružuje komunikatorka znanosti Zarja Muršič. Skupaj bodo v serijah, Navodila za konec in Glasovi tišine, raziskovale temo, pred katero najraje zamižimo: smrt.
-
Ena soba, ena miza in šest znanstvenic. Izmenjava družboslovnih, humanističnih in naravoslovnih vpogledov. Za sam epilog serije o ženskih perspektivah v znanosti v Sloveniji spoznate akademsko in intelektualno »smetano« v živo. No, na zahtevo in na daljavo.
Na posnetku okrogle mize z naslovom »Mesto žensk(e) je v znanosti: od nevidnih v preteklosti do ustvarjalk prihodnosti« lahko spremljate pogovor o zgodovinski dediščini znanstvenic, ki so kljub nevidnosti pomembno prispevale k razvoju slovenske znanosti, pa vplivu njihove zapuščine na sodobne raziskovalke in intelektualke. Kako preteklost v dobrem in slabem še danes vpliva na znanstvene discipline in kateri družbeni vzorci se danes odsevajo v znanosti in razumevanju družbe?
Upamo, da vam je serija z veliko bero perspektiv sodobnih znanstvenic pomagala pri razumevanju družbe, sveta in znanosti. Če popotovanja še ne želite končati, vas vabimo k nadaljnjemu raziskovanju – pripravile smo seznam objav raziskovalk, ki so sodelovale v podkastih. Vsi podkasti, poglobljeni intervjuji in dodatni bralni napotki so dostopni na www.strasnohudi.si.
Vodita: Tjaša Kosar in Zarja Muršič
Sogovornice: prof. dr. Milica Antić Gaber, prof. dr. Katja Mihurko, doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik, prof. dr. Andreja Gomboc, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc
Produkcija in postprodukcija: Maja Čakarić in Klara Škrinjar
Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.
-
Predzadnja epizoda se zazre v prihodnost znanosti. Kaj ji preti? Razmišljamo o »paktih molka« – o zgodovinskih, imperialnih, kolonialnih, genocidnih, ki danes povezujejo države EU, pa tudi o zgodovini znanosti – ki imajo visoko ceno. Sodobni znanosti, ki je še vedno večinsko nekritična, moškosrediščna in evropocentrična, grozijo nove nevarnosti: psevdoznanost, »Google« strokovnjaki, kultura Silicijeve doline, tehnološki determinizem. Zakaj so humanistični, kritični pogledi znanstvenic na tehnologijo nujni, nam iz Kalifornije pomaga razumeti dr. Nina Beguš, raziskovalka na univerzi v Berkeleyju.
Ker je v domišljijskem svetu žensk vse mogoče, tudi planet brez hierarhij, se z magistro antropologije spolov Teo Hvala sprehodimo po njihovih delih v znanstvenofantastičnih vzporednih svetovih. Tam se srečamo s pošastjo. S pošastjo, ki sledi denarju, družbeni in epistemološki pravičnosti ter pravičnosti v znanosti.
Avtorice zgodovinskega kopanja: Maja Čakarić, Tjaša Kosar in Zarja Muršič
Sogovornice: prof. dr. Milica Antić Gaber, prof. dr. Katja Mihurko, doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik, prof. dr. Andreja Gomboc, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, dr. Jana Javornik, mag. Tea Hvala, dr. Nina Beguš
Postprodukcija: Klara Škrinjar
Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.
-
V tej epizodi vstopimo v novo ero. Brbotanje novega sistema in novih začetkov 90. let. Ženske študije postanejo del univerzitetnega in raziskovalnega prostora. Prof. dr. Eva Bahovec in prof. dr. Milica Antić Gaber orišeta začetke teh programov. A napredek se kmalu izkaže za nepopolnega. Spoznamo učinek steklenega stropa, spolne kvote v politiki, feminizacijo poklicev, simbolno nasilje in retradicionalizacijo. Iz arhiva dokazov potegnemo nedavni primer osrednjega filozofskega dogodka v Sloveniji ob dnevu filozofije.
Pogled v sedanjost razkrije, da se breme skrbstvenega dela spet vali na hrbte žensk. Dr. Jana Javornik pojasni, na kakšen način se vloga matere krepi in zrcali na znanstvenice. Doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc in doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik pokažeta, kako lahko vidik spola upoštevamo v naravoslovju in tehnologiji. V zadnjem delu pa z mag. Ano Reberc, sodobno silo kritične psihologije, preverimo, ali res ni nobene znanstvenice v Sloveniji s področja dobrobiti, ki bi imela o tem kaj povedati. Razširi nam tudi pogled, da je feminizmov več.
Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja Muršič
Sogovornice: prof. dr. Milica Antić Gaber, prof. dr. Eva Bahovec, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik, mag. Ana Reberc
Postprodukcija: Klara Škrinjar
-
Tretja epizoda nas popelje v 2. polovico 20. stoletja, v čas Jugoslavije. Ženska gibanja so ob sprejemanju novih socialnih politik oblikovala ideal zaposlene matere, kar je skupaj z revolucijo v hormonski kontracepciji, s svetovanjem o njeni rabi kot zdravniški dolžnosti in s pravico do splava ženske katapultiralo v vse sfere dela in znanosti. Zato se poglobimo v socialne okoliščine, ki so ženske pri prodoru v javnost podprle, in jih primerjamo z današnjimi: koliko žensk je danes v znanosti in koliko sredstev za raziskovanje je več ... ali manj kot v Jugoslaviji?
S prof. dr. Jano Javornik in doc. dr. Jovano Mihajlović Trbovc razmišljamo naprej, zakaj znanost potrebuje različne perspektive in kako prav ženske perspektive spreminjajo znanost na boljše. Spomnimo se Jane Goodall.
V zaključku pa raziskovalka na Centru za socialno psihologijo dr. Dora Matejak pokaže, kako se pogled na podnebje in okolje spremeni, ko ga opazujemo skozi očala znanstvenic.
Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja Muršič
Sogovornice: prof. dr. Jana Javornik, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, asist. dr. Dora Matejak
Postprodukcija: Klara Škrinjar
Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.
-
V drugem delu odkrijemo žensko, ki je navdihnila besedo »scientist«. Potujemo med 18. stoletjem in prvo polovico 20. stoletja, ko se znanost iz salonov preseli v institucije. Francoska revolucija premožnim ženskam rahlo odpre vrata v znanost, s čimer se nam razširi polje razumevanja, da poleg spola produkcijo znanja oblikuje tudi družbeni razred.
Spoznamo prve astronomke, matematičarke in Nobelovo nagrajenko. V slovenski prostor vstopamo prek Zofke Kveder, ene od prvih slovenskih pisateljic, ter prve slovenske zdravnice, Eleonore Jenko. Njuni zgodbi nas pripeljeta do raziskovalke prof. dr. Katje Mihurko, ki preučuje reprezentacije ženskosti in moškosti v književnosti, zlasti slovenski.
V zaključku epizode nadaljujemo s postavljanjem znanstvenih temeljev. Sociologinja prof. dr. Jana Javornik, raziskovalka in profesorica na Univerzi v Leedsu, nam razširi razumevanje o spolno občutljivi znanosti in pojasni, da objektivnost ni privzeto moška.
Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja Muršič
Sogovornice: prof. dr. Katja Mihurko, prof. dr. Jana Javornik, prof. dr. Andreja Gomboc
Postprodukcija: Klara Škrinjar
Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.
-
Serijo Znanost brez kravate začenjamo pri samih koreninah. Zakopljemo se globoko v zgodovino, in sicer v začetke ustvarjanja vednosti in prispevkov žensk. Potovanje začnemo v samih povojih znanja, v sumerski civilizaciji, ki je položila prve plasti, iz katerih se je pozneje razvila tudi zahodna tradicija. Obiščemo Stari Egipt in Grčijo. Razmišljamo o duhu tistega časa in o tem, kako se je ideja o potiskanju žensk ob rob javnega valila do Aristotla, somišljenikov in naprej v srednji vek, kjer se seznanimo z mistikinjami in alkimistkami ter s prvimi koraki botaničark in astronomk.
V drugem delu epizode s pomočjo sodobnih raziskovalk in znanstvenic postavimo temelje za nadaljnjo analizo, zakaj so bile ženske izrinjene iz produkcije vedenja. Košček za koščkom, iz podkasta v podkast pa nato razkrivamo, zakaj znanost ni samo zbiranje in analiziranje podatkov, temveč proces, ki oblikuje družbe, družbena moč pa proces znanosti – ter obratno. Vabljene in vabljeni k radovednemu prisluhu.
Avtorice zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja Muršič, Maja Čakarić
Sogovornice: prof. dr. Eva Bahovec, prof. dr. Jana Javornik, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc
Postprodukcija: Klara Škrinjar
Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.
-
Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Maja Ladić je svojo pot začela kot študentka pri prepisovanju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in soočanja s sistemskimi krivicami. Kasneje jo je pot vodila v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih. Tam se je osebno soočila s posledicami genocida – trenutek, ko je na ulici srečala zapornike v rožnatih oblekah, obsojene zaradi grozodejstev, ji je odprl oči za razsežnosti tragedije, ki jo prebivalstvo čuti še desetletja kasneje. Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno delo na področju antidiskriminacije in boja proti zločinom iz sovraštva.
Danes se pri svojem delu srečuje s podobnimi občutki ob dogajanju v Gazi, le da se ta genocid odvija v živo, pred našimi očmi, na naših zaslonih. Maja opozarja na absurdne birokratske ovire, ki ljudem preprečujejo beg na varno. Postopki za združitev družine so polni zank: bratje in sestre kot da niso ožji družinski člani, od njih zahtevajo originalne dokumente, ki so v vojni pogosto uničeni, in osebno prisotnost na veleposlaništvu, denimo v Kairu, do koder pa je iz zaprte Gaze nemogoče priti. »Jaz recimo še svoje mape z vsemi originalnimi dokumenti nimam. Če pride do vojne in bi morala pobegniti, bi verjetno padla na točno teh problemih.«
Njeno glavno orožje v boju s togimi institucijami je nepopustljivost ali, kot sama pravi, »teženje in teženje in teženje«.
Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu. -
Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine.
Za druge se aktivno postavlja najmanj osemnajst let, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2012, ko so v Mariboru mestu organizirali razstavo, ki je izraelske naselbine na Zahodnem bregu prikazovala kot simbol napredka in moderne arhitekture, povsem iztrgane iz konteksta okupacije. »Na otvoritvi razstave smo organizirali protest. Nanjo je bil povabljen tudi izraelski veleposlanik. No, in takrat se je rodila ideja, iz katere je nastala kulturna ambasada Palestine.« Od takrat naprej ozavešča javnost, v zadnjem času pa so skupaj z nevladnimi organizacijami vložili kazensko ovadbo proti izraelskim politikom in zahteva tudi pravno odgovornost za genocid.
Pri svojem delovanju se Urška vsakodnevno srečuje z birokratskimi zidovi, ki preprečujejo konkretno pomoč ljudem. Opozarja na razkorak med politično retoriko in dejanskimi upravnimi postopki. Čeprav se slovenski politični vrh javno rad predstavlja kot podpornik Palestincev v njihovih prizadevanjih, se v praksi zatika pri osnovah, kot so vizumi. Izpostavlja primer mladega prostovoljca iz Dženina, ki zaradi okupacije ni mogel na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu oddati prstnih odtisov. Izrael mu je zato preprečil prihod v Slovenijo, češ da je »varnostna grožnja«, slovenska diplomacija pa je ostala pasivna. »Ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, kot da sploh ne vedo, kaj se dogaja ali pa da so na strani Izraela. To je prav neverjetno.«
Kljub sistemskim oviram solidarno deluje na lokalni ravni. Nevladne organizacije vidi kot »nujno zlo«, ki krpa luknje tam, kjer država odpove – od socialnih stisk do integracije. V Mariboru vodi skupine za učenje slovenščine, kjer se srečujejo Palestinci, Iranci, Ukrajinci in domačini. Učijo se jezika, obenem pa tudi spoznavajo in gradijo skupnost. Prepričana je, da solidarnosti ne moreš občutiti, če živiš v zaprtem mehurčku udobja: »Solidarnost zelo težko občutiš, če živiš v zaprtem krogu ljudi, ki so iz istega poklica, istega družbenega razreda ... in ne vidiš, kako ljudje v resnici živijo.«
Njena vztrajnost temelji na prepričanju, da nimamo pravice obupati. Navdih črpa iz besed Palestincev, ki kljub grozotam ohranjajo upanje, ter filozofije, da aktivizem ni le orodje za spremembo vlade, temveč ščit, ki varuje pred tem, da sistem spremeni nas. »Palestinke in Palestinci ves čas govorijo, da je izguba upanje privilegij zahoda. Ker oni si tega ne morejo privoščiti, saj bi potem lahko vsak dan preprosto legli in čakali, da nanje pade bomba.« Zato verjame v »optimizem volje in pesimizem duha« – v zavedanje, da je situacija težka, a da se je zanjo nujno boriti.
Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu. -
Pred dvema letoma je Amna Naji v Gazi še študirala veterino. Redno je obiskovala predavanja, veliko telovadila, jahala, se družila s prijatelji. Imela je tudi občutek, da se življenje odvija v pravo smer. Potem je nastopil tisti 7. oktober.
Amna Naji je imela življenje, ki ga opisuje kot skoraj popolnega. Študirala je veterino na univerzi Al-Azhar v Gazi, obdana je bila s prijatelji, družino, športom in občutkom, da je možno tako rekoč vse. A vse se je spremenilo 7. oktobra 2023. Gaza, regija, tudi ves svet, nenazadnje, so se prebudili v kaos raket, eksplozij in negotovosti.
Družina se je čez čas umaknila na jug Gaze, kjer se je zdelo bolj varno. A občutek varnosti je bil varljiv. Tistega dne so se s starši pripravljali na novo selitev. Amna je na dvorišču je obešala perilo, ko je začutila nenavaden nemir. Štiri sekunde pozneje je bila žrtev napada, ki ji je spremenil življenje. »Odprla sem oči, a premakniti se nisem mogla … Pogledala sem svojo roko in videla, da sem ob prst. Pogledala sem nogo in zagledala kri, meso in kost. Ostala sem še brez noge. Pogledam drugo nogo in vidim, da tam manjka še en prst. V tistem trenutku sem se zasmejala: In tudi ob ta prst sem?«
Oče jo je odnesel v improvizirano bolnišnico, ki je bila zgolj skupek velikih šotorov. Bila je pri zavesti, a se ni mogla premakniti niti, ko so zarezali v njeno nogo. A območje so neprestano preletavali droni, zato so ji lahko dali le injekcijo. Do naslednjega dne je niso mogli operirati. Tudi takrat je bila pri zavesti. In tudi takrat tega niso opazili. »S težavo sem jim naposled to nakazala z obrvmi. Ko so le opazili, da sem budna, so mi dali še eno injekcijo, da sem zaspala.«
Na nadaljne zdravljenje jo je sestra, zdravnica, odpeljala v Egipt, kjer pa se je nato odprla možnost zdravljenja amputirane noge v Sloveniji. Zagrabila jo je, čeprav je morala na pot sama, daleč od vsega znanega.
Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu. -
Demenca ni le pozabljanje imen in datumov. Je skupek simptomov, ki nastanejo zaradi propadanja možganskih celic. »Pomembno je, da jo družba prepozna kot bolezen, primerljivo z vsemi drugimi,« poudarja nevrologinja in raziskovalka demence dr. Milica Gregorič Kramberger.
Vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani, doktorica medicine Milica Gregorič Kramberger, v podkastu razgrne tako človeško kot strokovno plat te zapletene bolezni. Njeno delo pa sega daleč onkraj bolnišničnih zidov – z raziskavami, izobraževanji in sodelovanjem pri nacionalni strategiji za obvladovanje demenco si prizadeva za bolj razumevajočo in vključujočo družbo. Sodeluje tudi s švedskim inštitutom Karolinska ter je aktivna članica združenja za pomoč pri demenci, Spominčica.
Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen, ki postopoma prizadene spomin, orientacije in presojo. V Sloveniji z njo živi okoli 47.000 ljudi, število pa hitro narašča. Čeprav bolezen še vedno spremlja stigma, Gregorič Kramberger opaža napredek: ljudje težave prepoznajo prej, svojci so bolj pozorni, zdravniki pa bolje usposobljeni za zgodnje odkrivanje. Pot od prvih sumov na bolezen do diagnoze še vedno predolga, zato bi po njenem morali po vsej državi vzpostaviti dostopne “klinike za spomin”.
Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu. -
»Jaz bi rabila, da bi eden prišel spat z mojo taščo.« Ta na videz nenavadna prošnja, izrečena sredi pogovora, je v resnici utelešenje globoke stiske, teže, obupa in nemoči svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco.
Tokrat smo v podkastu poskusili odgrniti zaveso z bolezni, ki ne prizadene le bolnika, ampak vso družino, prijatelje in skupnost. Demenca, pogosto opisana kot »nepričakovani gost, ki pride brez vabila in ostane preveč dolgo«, je mnogo več kot zgolj pozabljanje. Gre za krovni izraz za več kot sto bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov, najpogostejša med njimi je Alzheimerjeva bolezen. Vpliva na mišljenje, vedenje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Čeprav je pogostejša po 65. letu, se lahko pojavi tudi prej.
Tatjana Cvetko, zdravnica splošne medicine in predsednica društva Primorske spominčice, se je z demenco profesionalno srečala pred več kot dvema desetletjema. Takrat podpore praktično ni bilo. »In tako smo pravzaprav zastavili delo, ki še traja,« je povedala o nastanku skupine za samopomoč za svojce bolnikov z demenco. Iz te pobude je zraslo društvo Primorske spominčice, ki danes deluje v Izoli, Ilirski Bistrici, Postojni in Sežani, in kjer se svojci in strokovnjaki, pa tudi bolniki, redno srečujejo.
Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu. -
Zgodba sester Lee in Mire Hedžet je zgodba o ljubezni, potrpežljivosti in sestrski povezanosti, ki se je še okrepila ob bolezni njune mame. Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako močna je lahko človeška bližina — in kako pomembno je, da ne pozabiš nase, ko skrbiš za nekoga drugega.
»In potem se lepega dne zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pove Lea.
Njuna mama z demenco živi že 25 let. Bolezen se je začela plaziti neopazno – z drobnimi pozabami in zmedenostjo, ki sta bili skoraj prisrčni. »Poklicala me je in vprašala, kako se pripravi pašta s kalamari, čeprav je to ona mene naučila,« se spominja Lea.
Prelomni trenutek je bila nenadna očetova smrt. Takrat je postalo očitno, da je prav on tiho nosil glavno breme in mamo ščitil pred svetom. »Šok zelo pospeši bolezen,« pove Lea. »Videli smo, da ne zmore več sama živeti.« Mama je v dveh mesecih izgubila 30 kilogramov, imela je sladkorno bolezen, bila zmedena in osamljena.
Sestri sta morali hitro vzpostaviti mrežo pomoči. Sprva sta poskusili z oskrbo prek centra za socialno delo, a so se oskrbovalke pogosto menjavale in mama se ni mogla navezati nanje. Zato sta sami začeli iskati ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, in jih uvajati postopoma. »Prvo pomočnico smo ji predstavili kot mojo prijateljico. Po treh tednih jo je že klicala ‘moja prijateljica’,« pripoveduje Lea.
Kljub skrbi pa bolezen napreduje. »Gre počasi, in potem se zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pravi Lea. »Poslavljaš se od nje, še preden umre.« Mira doda: »A čustva ne umrejo. Ko jo objamem, me poboža. Ko zasliši najin glas, se sprosti.« Danes je mama v domu za starejše. Negovalke jo hranijo, negujejo in skrbijo za osnovno udobje. Domača oskrba zanjo ni bila več mogoča, a sestri sta ostali trden del njene vsakodnevne rutine.
Da sta lahko dolga leta usklajevali skrb za mamo s svojim življenjem, sta morali najti ravnovesje. »Če ti nisi zdrav, ne moreš drugim pomagati,« pravi Lea. Mira je prisegala na jogo, tek in plavanje. Tudi služba jima je bila v oporo — kot priložnost, da za nekaj ur mislita na kaj drugega.
Obe poudarjata, kako pomembno je, da ob bolezni ne ostaneš sam. »Najprej se moraš sprijazniti z boleznijo, potem pa poiskati strokovno pomoč. Spominčica nama je zelo pomagala,« pravi Lea. »Sprejeti moraš, da so spremembe edina stalnica. Ne prevzgajati, ne kregati,« dodaja Mira.
Njuna zgodba kaže, kako močno se prepletejo življenja, ko nekdo zboli za demenco — in kako pomembno je, da ob tem ne pozabiš nase. Pokaže, da je potrpežljivost nekaj, kar se da graditi dan za dnem, z majhnimi dejanji skrbi, bližine in nežnosti.
-
»En odstotek staršev ocenjuje, da je njihov otrok doživel spletno nasilje, petdeset odstotkov otrok pa o isti stvari poroča.« S to statistiko je raziskovalka Ajda Petek iz točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si zarezala v srž problema: med svetom staršev in svetom otrok je globok prepad.
Vzrok ni nujno v pomanjkanju skrbi ali stika z otrokom, temveč predvsem v nerazumevanju digitalnega okolja, ki je namensko zgrajeno tako, da posameznika zasvoji. »Tehnološki velikani zaposlujejo res top strokovnjake, ki delajo na tem, da ustvarjajo aplikacije in omrežja na način, da se od njih čim težje odtrgaš,« je pojasnila Ajda. Kot sama pravi, pri tem ne gre za nekakšno nedolžno zabavo, temveč za zelo dobro premišljen sistem, ki zlorablja osnovne možganske funkcije, da nas priklene na zaslon. Mladi v tej igri postanejo produkt, njihova pozornost je na trgu, se prodaja.Več v podkastu.
Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu. -
»Ostajajo doma, za zaprtimi stenami, v svoji sobi, z zatemnjenimi okni.« S temi besedami Tatjana Stanec, socialna delavka in svetovalka v mariborskem Centru Šteker, opiše svet, v katerega se zatekajo mladi, ujeti v prekomerno rabo zaslonov. To niso sobe za počitek, ampak zatočišča pred resničnostjo, ki pa lahko postanejo njihov zapor.
Vzroki za umik so pogosto zapleteni in kompleksni. »Gre za motnje čustvovanja, težavno družinsko okolje, nekateri so morda bolj introvertirani,« pojasnjuje. Digitalni svet jim ponuja navidezno varnost, a ta ima svojo ceno. Ko pa začnejo izgubljati nadzor nad seboj, se pokažejo učinki prekomerne rabe. »Opuščajo čisto normalne vsakodnevne funkcije. Ne umivajo se, jedo v svoji sobi, opuščajo šolske obveznosti in postanejo razdražljivi, anksiozni ter impulzivni,« opisuje Tatjana.
A pot iz tega labirinta ne vodi skozi stroge prepovedi. »Izklop interneta, to ni rešitev,« je odločna.
Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu. -
Začelo se je v petem razredu, po ločitvi staršev. “Bil sem dokaj prepuščen samemu sebi,” pravi. V iskanju nečesa, kar bi mu zapolnilo praznino, je našel svet videoiger. Kmalu so ga strateške igre, kot je Age of Mythology, potegnile vase. Postale so več kot zabava; bile so način bega pred težavami in vir dopamina, ki ga v svojem vsakdanu ni našel.
21.097 ur. Toliko časa je Črt preživel za računalnikom in z video igrami. Po svojih izračunih bi v tem času lahko opravil tri študije, se naučil 35 jezikov ali pa postal mojster v igranju klavirja. “To je seveda tudi 2,4 let mojega življenja, konstantnega, budnega stanja in igranja video iger,” dodal.
Kar se je začelo kot prijeten hobi, se je sčasoma sprevrglo v uničujočo rutino. Več v podkastu.
Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu. -
Kaj vse otroci in mladi nosijo na svojih ramenih – in zakaj tega (pre)pogosto nihče ne opazi? V tretji epizodi podkasta Strašno hudi glasovi sprememb se z raziskovalko Tamaro Narat pogovarjamo o duševnih stiskah, nevidnih ranljivostih, odzivih sistema in iskanju konkretnih rešitev. Zakaj se osamljenost poglablja? Kje zataji sistem? In kako lahko ustvarimo bolj vključujoč prostor, kjer se otroški glas ne izgubi v tišini? Vabljeni k poslušanju iskrenega in - za mlade, pa tudi odrasle - pomembnega pogovora.
Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.
-
Že od otroštva nog Tjaša Kosar opaža, da se večina ljudi v življenju bori in da tista znana fraza, da življenje ni potica, še kako drži. Tjaša to čuti tudi na lastni koži. Njena visoka občutljivost, ki jo opisuje kot sposobnost, da »čutiš bolečino drugega fizično«, ji ne dovoljuje, da bi pogledala stran od krivic. Kot priča številnim neenakostim je že hitro spoznala, da je v življenju »ne bomo vsi enako odnesli«.
To globoko zavedanje jo je gnalo, da svoje izkušnje in bolečnino okoli nje spremeni v dejanja. »Moja želja je prispevati k temu, da mogoče tistim za tabo ne bi bilo treba iti čez iste bolečine, ker so nepotrebne,« pravi. To svoje notranje vodilo uresničuje skozi delo na področju izobraževanja, ozaveščanja, zagovorništva o ženskih pravicah, duševnega zdravja ter skozi umetnost, kot sta gledališče zatiranih in ustvarjanje dokumentarnega filma »Pokaži mi bolečino sveta«. Verjame, da je »borba za druge tudi eno izmed zdravil, kako sebe izvleči iz temnih prostorov«.Tjaša opozarja, da se neenakosti med nami poglabljajo, ker ne naredimo dovolj, da bi bilo drugače. Živimo v kulturi, kjer so v ospredju »tekmovanje, individualizem in samouresničevanje«, medtem ko sistemsko razmišljanje o dobrobiti celotne skupnosti ostaja spregledano. »V resnici vse deluje tako, da ne bi bili solidarni,« je neposredna. Ta erozija se po njenem kaže v tem, da sicer deklarativno nasprotujemo neenakostim, a se te v praksi krepijo, ker naša dejanja ne sledijo našim besedam.
Zakaj je tako težko graditi solidarnost? Tjaša izpostavlja ekonomske pritiske: velik del prebivalstva, kar dve tretjini, zasluži manj od povprečne plače. »In zdaj: če ne zaslužiš dovolj, se moraš ves čas pehati za to, da preživiš.« Ljudje morda preprosto ne zmorejo, ne pa, da nočejo, ko se ne odzovejo na pozive k dejanjem solidarnosti, razmišlja Tjaša, ki pa sama ne ostaja nema opazovalka. Verjame, da »solidarnost ni nekaj, kar pritisneš na on ali off, ampak je kultura, način življenja.« Zanjo solidarnost tudi ni le občasna gesta pomoči, temveč prepričanje, »skoraj kot verovanje«, ki se kaže v vseh naših dejanjih in odnosih.
Spodbuja nas, da »ne skrivamo, kaj se nam zares dogaja«, saj s tem, ko spregovorimo, lahko preprečimo, da bi se podobne stiske ponovile komu drugemu. To je dejanje, ki »ti pomaga, da ponoči lahko spiš.«
Prisluhnimo Tjaši. Njeno delo in razmišljanje kažeta, da kljub sistemskim oviram in občutku nemoči vedno obstaja pot naprej. »Tam, kjer se začne tema, se na drugi strani začne tudi pogum,« pravi. Vsak posameznik, ki »ne obupa«, lahko prispeva k spremembi. Včasih je dovolj že, da ponudimo roko in resnično prisluhnemo drug drugemu.
- Visa fler
