Avsnitt
-
Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.
Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.
Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost.
Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote.
Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.«
Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?«
Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.
-
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
-
Saknas det avsnitt?
-
Odziv na sramotno pismo podpore ljubljanskega župana Zorana Jankovića njegovemu prijatelju, predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću, je razgalil tudi v nebo vpijočo dvoličnost ljubljanske leve ideološke scene.
Veliko prijateljstvo med Jankovićem in Vučićem, za katerim so še večji denarji in posli, ima tudi neprecenljivo simbolično vrednost o zlaganosti vsega, kar Janković oznanja. Ljubljanski župan, na juriš promotor komunističnih rdečih zvezd v »mestu heroj«, se brati z Vučićem, ki je bil 14 let generalni sekretar Srbske radikalne stranke četniškega vojnega zločinca Vojislava Šešlja.
Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
-
Mnogokrat in v različnih okoliščinah uporabljeni navedek iz Shakespearovega Hamleta se zdi primeren tudi za naše šolstvo. Torej: nekaj gnilega je v slovenskem šolstvu. Dokazi za to v valovih pljuskajo v javnost in celo v (samo)cenzurirane medije. Najeti in tudi samozvani razlagalci neodvisnosti, strokovnosti, predvsem pa nujnosti za monopol nekonkurenčnega javnega (to je državnega) šolstva pa še kar iz leta v leto vrtijo razmajano in za silo popravljeno lajno o zavidljivi kakovosti naših šol. Rezultati mednarodnih primerjav in raziskav o našem šolstvu pač govorijo drugače.
-
Pred kratkim je Gibanje Svoboda praznovalo svoj tretji rojstni dan. Ob obletnici so zapisali, da so njihove vrednote enake kot ob nastanku stranke. Na svoji spletni strani jih navajajo: svoboda, spoštovanje, vključenost, gibanje in skupnost.
Te vrednote so res spoštovanja vredne. In dobre. Toda po treh letih obstoja Gibanja in po skoraj treh letih vladanja Svobode lahko na vseh področjih v praksi doživljamo popolno nasprotje zgoraj omenjenih vrednot.
Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
-
Vlada nadaljuje s postopkom nakupa finskih oklepnikov Patria. Za 106 vozil bomo plačali okoli 700 milijonov evrov, je napovedal obrambni minister Borut Sajovic. Z njimi nameravajo zgraditi že dolgo načrtovani dve bataljonski skupini. Kot je pojasnil minister, si slovenski vojaki zaslužijo večjo varnost in mobilnost. Zanimivo pa, da se za največji nakup vojaške opreme odloči ena najbolj levih vlad doslej, in da izbere ponudnik, ki je pod neko drugo vlado veljal za koruptivnega.
Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
-
Nedavno je bila razkrita še ena korupcijska zgodba vladajočih. Primer javne agencije Spirit kaže, da se stranka SD niti po razvpiti aferi Litijska ni znebila koruptivnih vzorcev. A nekateri menijo, da so to zadevo do medijev spravili kar pri »prijateljskem« Gibanju Svoboda, da bi preusmerili pozornost stran od sebe.
Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
-
Avtorica obravnava brezčutnost v sodobnem svetu, vpliv pomanjkanja empatije na odnose in skupnosti, ter psihološke posledice površinskih interakcij. Poudarja pomen refleksije in gradnje zdravih odnosov za bolj empatičen svet.
-
Pretekli petek smo lahko spremljali zaslišanje urednika portala Požareport Bojana Požarja. Zaslišanje je kot predsednica preiskovalne komisije DZ, ki preiskuje sum nezakonitega financiranja strank in medijev, vodila poslanka Gibanja Svoboda Tamara Vonta. Bojan Požar je bil na zaslišanje vabljen kot priča, zaslišan pa kot kriminalec.
Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
-
Nekateri ljudje nikoli ne stopijo na igrišče, ampak ob njegovem robu držijo vse niti igre v svojih rokah. Ko pa najbolj notorični stric iz ozadja pri svoji visoki starosti znova stopi v ospredje, je to znak, da je igra že zdavnaj razpadla, da gledalci odhajajo in da se koncept delovanja pogreza sam vase. Milan Kučan, največji politični nasprotnik vladarja desnice Janeza Janše, zadnji šef partije in prvi slovenski predsednik, se je v teh dneh dvakrat pojavil v soju žarometov; najprej na strankarskem dogodku Socialnih demokratov, kjer je skupaj s »ponosnim naslednikom« Markom Koprivcem govoril na okrogli mizi o prihodnosti slovenske politike, potem pa še v oddaji Politično na javni Radioteleviziji Slovenija pri prijazni voditeljici Tanji Gobec.
-
Minulo leto je prevesilo mandat vlade Roberta Goloba v drugo polovico, pri čemer je na trenutke res mučno gledati, kako se vladajoči opotekajo od afere do afere, od ene neizvedene reforme do druge, ene premierjeve laži do druge.
-
Čeprav zdaj tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine zagovarja ponovno postavitev Marijinega znamenja na Glavni trg v Mengšu, kjer je bil tudi prvotno postavljen, župan Bogo Ropotar nerazumno vztraja. Restavrirani kip želi postaviti ob cerkvi, čeprav temu izrecno nasprotuje lastnica parcele župnija Mengeš, za izvirno lokacijo sredi mesta pa se zavzema tudi množična civilna iniciativa.
-
Javni zavodi skupaj z javnim sektorjem naročijo za več kot 200 milijonov evrov hrane letno, pri tem pa se srečujejo z resnimi izzivi pri izpolnjevanju zahtev, ki jih prinaša zakonodaja na področju zagotavljanja zadostnih količin ekoloških živil in živil iz shem kakovosti v okviru javnega naročanja. Slovenija namreč nima večjega števila kmetijskih gospodarstev, ki so sposobna dobavljati hrano javnim zavodom v zadostnih količinah, poleg tega pa tudi ni ustrezne logistike.
-
Na uredništvo Domovine se je obrnila skupina slovenskih podjetnikov in obrtnikov, ki želijo ostati anonimni in opozarjajo na stalne zamude pri razpisih Javna agencije Republike Slovenije za spodbujanje investicij, podjetništva in internacionalizacije (SPIRIT), ki deluje pod taktirko Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport oz. je izvajalska institucija pri sklepih javnega razpisa. Nedopustno se jim zdi, da se pod ministrom Matjažem Hanom ministrstvo in njihove službe ne držijo rokov, zaradi česar mnogim podjetjem že nastaja velika poslovna škoda. Ministrstvo krivijo, da se podjetja posledično ne razvijajo, ne optimizirajo in niso več konkurenčna na trgu dela. Ker ne zaposlujejo novih ljudi, škoda nastaja tudi državi.
-
Avtor preučuje kritiko in odgovornost v slovenski politiki ter trend obtoževanja. Analizira obnašanja politikov, vključno z Robertom Golobom, ter poudarja potrebo po aktivnem iskanju rešitev in sodelovanju družbe pri oblikovanju prihodnosti.
-
Pogosto je slišati, da nas vzhodnoevropske države dohitevajo pri gospodarskem razvoju in življenjskem standardu, toda običajno je bilo rečeno, da smo s Češko poravnani ali nas je morda že prehitela. V tokratni številki Domovine predstavljajo podatke o tem, da nas po kupni moči ni prehitela zgolj Češka, pač pa tudi Poljska.
-
Ob izvolitvi Donalda Trumpa za 45. predsednika ZDA so ob njem stali trije Slovenci: žena Melania, sin Barron in Donaldov tast Viktor Knavs. Za Slovence je to nekaj posebnega; prva dama najmočnejše svetovne velesile bo (ponovno!) Slovenka. Kako se Slovenci ob tem počutimo? Ali smo tega veseli? Smo morda ponosni? Ali pa na trenutno prvo damo ZDA gledamo z neko za Slovence običajno nevoščljivostjo?
-
Kdor si prebere utemeljitev odločbe ustavnega sodišča, da je sedanja ureditev, po kateri samske ženske in tiste v lezbičnih zvezah niso upravičene do oploditve z biomedicinsko pomočjo, neustavna, je lahko zgrožen. A koalicijski poslanci državnega zbora bodo to zatrjevano neustavnost z veseljem v imenu »napredka« v letu dni odpravili.
- Visa fler
