Avsnitt
-
Tokrat vam predstavljamo pesnika, prevajalca in urednika Ivana Minattija, rojenega v Slovenskih Konjicah, po srcu pa Ljubljančana, ki je bil tesno povezan z Barjem. Zanimala ga je medicina, a je pozneje izbral študij slavistike in zatem desetletja urednikoval pri Mladinski knjigi. Blizu nam je predvsem kot pesnik s svojimi zbirkami S poti, Pa bo pomlad prišla, Nekoga moraš imeti rad,, Bolečina nedoživetega... Bil je tudi prevajalec poezije, zlasti iz slovanskih jezikov, najbolj odmeven pa je njegov prevod Malega princa avtorja Antoina de Saint-Exuperya.
-
Učiteljica glasbe, Božja služabnica Cvetána Príol je bila Mariborčanka. Po klasični gimnaziji se je odločila za študij glasbe. Med vojno je na prisilnem delu v tovarni tankov blizu Gradca hudo zbolela. Posledice je čutila vse življenje, v katerem je izkusila vrsto bolezni. Njen duhovni voditelj jezuit p. Jakob Lavra je o njej zapisal: »Cvetana je svoje življenje ponudila Bogu kot zadostilno žrtev, da Bog ohrani Slovencem vero in Cerkev. Bog je to njeno ponudbo sprejel. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do njene smrti leta 1973.« Škofijski postopek za njeno beatifikacijo se je začel 1. marca leta 2003.
-
Saknas det avsnitt?
-
Botanik, zoolog, geolog, jamar, narodni buditelj, planinec in duhovnik Simon Robič, doma iz Kranjske Gore, je služboval v Metliki, Loškem potoku, Dobu, Preddvoru, Borovnici, Šenčurju in na Šenturški Gori. Nabiral je najrazličnejše prirodnine in si tako ustvaril bogate zbirke fosilov, alg, gliv, lišajev, mahov, hroščev, okostij... O najdbah je poročal v domačih listih in bil v stiku s tujimi strokovnjaki. Zavzemal se je za slovenstvo, za ustanovitev slovenske planinske organizacije. Imel je bogato knjižnico, ki jo je pred smrtjo podaril rojstni župniji.
-
Tokrat predstavljamo klasičnega filologa, slavista in kulturnega delavca Franceta Vrbinca. Doma iz župnije Šmarje; dijak treh gimnazij: škofijske, klasične in begunske; med vojno v Gonarsu, pri vaških stražarjih, partizanih in domobrancih. Doživljal je usodo begunca in postal koroški Slovenec. V Gradcu je študiral klasično filologijo, slavistiko in primerjalno jezikoslovje ter študij sklenil z doktoratom. Bil je lektor pri Mohorjevi, vodja tiskarne in urednik knjižnega programa, sodelavec slovenskega radia ORF ter tajnik Katoliškega delovnega odbora pri krški škofiji. Predvsem pa je skrbel za lep jezik in z jezikovnimi kotički mnogim svetoval, kako oplemenititi materinščino.
-
Pisatelj in publicist Ludve Potokar je odraščal na Cikavi pri Grosupljem. Kot dijak je bil v internaciji v Italiji, po vrnitvi je šel k vaškim stražam, bil ranjen, zatem pri domobrancih, maja 1945 vrnjen, a se mu je uspelo rešiti. France Pibernik je o njem zapisal: Potokar je bil eden izmed najbolj nadarjenih mladih begunskih pisateljev, toda njegova slikovita, a močno boemska pot se je končala z obupom nad razmerami, v katerih se je znašel v desetletju tavanja, nazadnje po ZDA in Kanadi. Po Pibernikovi zaslugi, ki je zbral njegova dela in jih objavil pod naslovom Onstran samote, ga danes poznamo tudi v domovini.
-
Tokrat vam predstavljamo izseljenskega duhovnika, pisatelja, urednik in baragoslovca p. Bernard Ambrožič. Bil je stric kardinala Alojzija Ambrožiča. Med drugim je ustanovil Baragovo zvezo, ki je začela z načrtnim delom za Baragovo beatifikacijo. Kot duhovnik, urednik in pisatelj je deloval v domovini, ZDA in Avstralji. Njegovo najbolj znano delo je roman o škofu Slomšku Tonče s Sloma.
-
Misijonar in zvest sodelavec škofa Friderika Baraga Janez Čebúlj se je rodil v velesovski fari pod Krvavcem. Z njim se je srečal kot bogoslovec in se navdušil za misijone. Škof Baraga mu je zupal misijonske postaje ob jugozahodni obali Gornjega jezera. Po njegovem zgledu je tudi Čebulj veliko prepešačil na misijonskih potovanjih, pridobil zaupanje Indijancev in si prizadeval za njihove pravice. Bil je dober govornik, nadarjen za jezike in odličen pripovednik. Njegova misijonska pisma, pa tudi pesmi je objavljala Zgodnja Danica.
-
V oddaji graditelji tokrat o duhovnem pisatelju, vzgojitelju mladih, predavatelju, planincu in duhovniku p Mihu Žužku. Pripadal je generaciji slovenskih jezuitov, ki so skušali v Cerkvi sovražnem povojnem okolju obuditi nekatere oblike pastoralnega dela, zlasti ljudske misijone, duhovne obnove in duhovne vaje.
-
Geograf Jože Velikonja je bil sin pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga na prvem povojnem procesu obsodili na smrt. Študij geografije je končal z doktoratom v Rimu.
Nekaj let je učil zgodovino in zemljepis v srednjih šolah v Trstu in izdal več učbenikov. Po letu 1955 je živel v ZDA, raziskoval zgodovino evropskih priseljencev iz Evrope s poudarkom na italijanski in slovenski narodni skupnosti. O tem je objavi vrsto znanstvenih razprav in sodeloval na številnih mednarodnih simpozijih. Z Radom Lenčkom je v dveh izdajah v angleščini objavil Who’s Who (hu-s-hu) - ameriškoslovenski Kdo je kdo (1992 in 1995).
-
„Zadnji indijanski misijonar iz Baragove skupine“ Jožef Buh je odraščal v Škofjeloškem hribovju Lúčinah v Poljanski dolini. Za misijone se je kot bogoslovec dogovarjal s škofom Barago. Po nekaj letih duhovništva se je pridružil Pircu, ki je bil na obisku v domovini. Desetletja je deloval med indijanci v Minnesoti, pa tudi med priseljenci iz Evrope. Gradil je cerkve, skrbel tudi za slovenske naselbine, ustanovil prvo slovensko tiskarno, sodeloval na prvem vatikanskem koncilu ...
-
Pravnik, publicist in politik France Bučar je prehodil zanimivo življenjsko pot: od gojenca Zavoda sv. Stanislava, taboriščnika, partizana, knojevca. oznovca, profesorja javnega prava, do enega izmed vodilnih mož osamosvojitve Slovenije. Postal je predsednik skupščine, ki je tudi zakonsko omogočila samostojno državo. Tudi pri pokopu Demosa, ki ga je pomagal ustvarjati, je imel pomembno vlogo. Na naslednjih volitvah je bil znova izvoljen za poslanca, kandidiral je za ljubljanskega župana, pozneje za predsednika države, bil duša panevropskega gibanja pri nas, zagovarjal vstop Slovenije v Evropsko unijo in Nato …
-
Valentin Inzko, doma v Svečah, Koroških Atenah, je bil šolnik, kulturnik, politik, mohorjan, človek dialoga in graditelj mostov. Vse življenjje je posvetil delu v dobro slovenskega naroda in sožitju. Imel je pomemben vpliv na pokoncilsko sinodo krške škofije in njene smernice na sobivanje dveh narodov in jezikov na Koroškem.
-
Med umetniki, ki jih je vzela vojna, sta Karel Destovnik Kajuh in France Balantič. Mlada pesnika, predana slovenstvu, domovini, predvsem pa poeziji. Oba sta slutila smrt in postala žrtvi bratomorne vojne, eden kot partizan, drugi kot domobranec. Izreden umetniški dar in tisto, kar sta uspela uresničiti, je pri enem in drugem zasenčila politika; dobila sta nalepki narodni heroj in izdajalec. Tokrat smo se ustavili pri leto dni mlajšemu Karlu Destóvniku Kajúhu in njegovi poeziji.
-
Gledališčnik, pisatelj, dramatik in publicist Nikolaj Jelóčnik, po rodu Ljubljančan se je že v študentskih letih uveljavil kot režiser na frančiškanskem odru s Clodelovim Marijinim oznanjenjem. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in bil pozneje „duša“ gledališkega življenja v Argentini. Med drugim je napisal oratorij o Fridriku Baragi Eno samó je potrebno. Posvečal se je raziskovanju medvojnih in povojnih dogodkov v Sloveniji. Tako je nastala knjižica Teharje so tlakovane z našo krvjo in pozneje obsežna monografija v dveh delih Stalinistična revolucija na Slovenskem.
-
Misijonar, izseljenski duhovnik, baragoslovec, vzgojitelj, pisatelj in urednik Tone Zrnec je bil doma iz vasi Laporje pri Turjaku. V začetku vojne se je pridružil lazaristom, v Ljubljani končal klasično gimnazijo, bogoslovje pa na Gregoriani v Rimu. Kot misijonar je deloval v Španiji, Argentini, Čilu in Peruju. Od leta 1959 do smrti je skrbel za Slovence v Torontu, najprej v župniji Marije Pomagaj in zatem Marije Brezmadežne. Bil je ravnatelj sobotne slovenske šole, zborovodja, vicepostulator za beatifikacijo škofa Baraga, urednik revije Božja beseda. Napisal je vodič Po Baragovi deželi, pripravil filmu o Baragovem življenju in delu Sledovi.
-
Kramolc je bil arhitekt in slikar, ki je tudi pisal. Čeprav je bil učenec Plečnika, Sternena, Jakca in Goršeta, je zaradi vojnih razmer in internacije v Gonars, akademijo končal v Torontu. Bil je mojster risbe, akvarela in grafike, pa tudi umetniške besede. Večino svojih del je tudi likovno opremil. Po osamosvojitvi je večkrat obiskal Slovenijo. V Ljubljani je izšla zbirka njegove kratke proze Podobe iz arhivov ter romani Potica za navadni dan, Tango v svilenih coklah in Sol v grlu.
- Visa fler