Avsnitt
-
Igor Harb v oddaji Gremo v kino izpostavlja nabor najbolj kontroverznih filmov leta 2024, filmov, ki so najbolj burili duhove in nam morda celo odprli nov pogled na neko temo, vprašanje.
-
Kateri filmi so v letu 2024 prejeli nekaj najpomembnejših in najprestižnejših nagrad? Pregled je pripravila Tesa Drev Juh.
-
Saknas det avsnitt?
-
Leto 2024 v slovenski filmski krajini si bomo zagotovo zapomnili po treh stvareh: po uspehu filma Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc tako v tujini kot doma, po več premierah dokumentarnih filmov in po uspešnih mladinskih filmih. Po letu 2024 v slovenskem filmu se je za oddajo Gremo v kino sprehodila Petra Meterc.
-
Medtem, ko božičnih filmov na Zahodu že praktično od rojstva same filmske umetnosti ni nikoli primanjkovalo, je bilo praznovanje novega leta na platnu redkeje upodobljeno. Božič je v ospredju zaradi močne povezanosti z versko in kulturno tradicijo, novo leto pa je predvsem sekularni praznik, povezan s koledarjem, in namesto poudarka na duhovnosti, družini in miru simbolizira prehod, nove začetke in praznovanje časa. Nekaj filmov je tako vendarle tudi silvestrskih – če že ne izrecno, pa vsaj v duhu … Nekaj jih predstavlja Tina Poglajen.
-
Pogovor s koncertnim mojstrom Willijem Zimmermannm, glasbenim vodjem Komornega orkestra iz Züricha, 12. decembra v dvorani Union v Mariboru
Gospod Zimmermann, v Mariboru prvič nastopate s Komornim orkestrom iz Züricha, v katerem ste koncertni mojster od leta 2008. Prosim, predstavite nam svojo glasbeno pot…
WZ: Že zelo zgodaj sem se začel učiti igranja na violino. Kot deček nisem veliko pel, sem pa imel vedno v rokah violino, na katero sem poskušal igrati. Igranja na violino sem se začel učiti že pri petih letih, to je bilo v 60-ih letih 20. stoletja zelo nenavadno, zato so me v šoli dajali sošolcem za zgled, kako pomembno je začeti igrati zgodaj. Z leti je čas začetka igranja glasbila postal vse bolj pomemben, saj se otrok tako hitreje naravno poveže s svojim glasbilom. Tako sem pri 16-ih letih že diplomiral na baselskem glasbenem konservatoriju. Moja prva pomembna učitelja violine sta bila Sandor Zöldy in Sandor Vegh, študira sem tui pri Nathanu Milsteinu in nato pri Günterju Pichlerju, ki je bil prvi violinist godalnega kvarteta ''Álban Berg'' na Dunaju. Študij pri Pichlerju sem nato prekinil, saj sem dobil povabilo mladega godalnega kvarteta Amati, ki je iskal prvega violinista. V kvartetu Amati, ki je deloval v Baslu in Zürichu, sem nato zavzeto igral kar 21 let in z njim prepotoval ves svet, saj smo izvajali veliko koncertov. Leta 1993 sem dobil novo povabilo in postal koncertni mojster komornega ansambla Musíkkolegium Winterthur, ki je severovzhodno od Züricha. Tam sem dobil sanjsko pogodbo, saj sem lahko vsako leto sam izbral svoje dejavnosti, lahko sem igral manj ali več. V primerjavi z godalnim kvartetom, ki ni redna služba, ampak se sestaja po dogovoru, pa sem lahko mesto v orkestru dobro uravnotežil z delom v komornem orkestru, ki je zame enako kot v godalnem kvartetu, le z več glasbeniki.
Kakšna glasba pa je bila v ospredju vašega dela v Winterthuru, kateremu obdobju in izvajalskemu slogu ste se najbolj posvečali?
WZ: Zasedba komornega orkestra Musíkkolégium v Winterthuru obsega 50 glasbenikov, s katerimi smo izvajali tudi obsežna dela Brahmsa in Brucknerja, a v izvirni zasedbi, Brahms je npr. vključil 8 prvih violin, ni bilo podvajanja glasbil, kot danes, zato je orkester zvenel zelo drugače. Sicer pa sem s solznimi očmi po 21-ih letih nehal igrati v godalnem kvarteti Amati, saj verjamem, da je treba nehati, ko si na vrhu. Če pa se v kvartetu postaraš, postane neverjetno težko, potrebuješ še druge glasbene povezave, morda učiteljski položaj, ves čas se je treba boriti, saj ni nič samo po sebi umevnega. Zato sem z velikim veseljem sprejel povabilo, da leta 2008 postanem koncertni mojster Komornega orkestra iz Züricha. Do takrat je veljalo, da izvedbe vodi dirigent, sam pa sem dejal, da morajo glasbeniki v komornem orkestru znati igrati tudi sami, brez dirigenta, in to dobro! Tako sem uvedel način igranja brez dirigenta in sem s tem nadaljeval. Glasbenike sem navadil, da igramo samostojno brez dirigenta. Seveda imamo zelo radi dirigente, če so dobri in radi pridejo k nam, tako kot prej. Biti pa moramo sposobni igrati tudi sami, ne le preproste skladbe, ampak tudi zelo tehtna dela, kot sta v nocojšnjem sporedu deli Suka in Šostakoviča, da jih lahko prepričljivo predstavimo poslušalcem. Igrati v komornem orkestru ni bolj udobno, kot igrati v simfoničnem orkestru, ampak je treba veliko več misliti na cel kolektiv. Pri tako malo številčnem orkestru, kot je Komorni orkester iz Züricha, kjer igra okrog 20 godalcev, je vsak glasbenik enak pomemben kot jaz. To kolegom godalcem govorim vedno znova, ne, da bi jih svaril, ampak, da bi jih spodbujal. Kaj lahko sam naredim brez svojih kolegic in kolegov? Zelo je pomembno, da se dobro pogovorimo, saj imajo vsi svoje ideje, želje, interese, so tudi individualisti, a pomembno je, da jih v skupni igri povežem za dobro izvedbo, na koncu pa je rezultat veliko večje zadovoljstvo.
Predstavite prosim nocojšnji spored iz izvajalskega stališča, od poznega baroka do 20. stoletja…
WZ: Baročna glasba je za nas zelo pomembna, nimamo sicer izvirnih baročnih glasbil, da bi izvajali v historični izvajalski praksi, saj bi morali zelo drugače pripravljati glasbene izvedbe. Vsak bi moral tudi doma drugače vaditi, v posebni intonaciji,…Glasbenikom v primerih baročne glasbe svetujem, naj igrajo z baročnimi loki, ki dajo drugačen in posebej občutek tudi v glasbeni artikulaciji, v primerjati z modernim lokom, ki obstaja približno od leta 1800. To je že velik korak v pravi izvajalski smeri, vedeti je tudi treba, kje igrati z vibratom in kje brez vibrata, kako izvajati okraske,... Pred leti sem igral veliko baročne glasbe s slavnimi specialisti, res pa je, da se z leti védenje in zavedanje o izvajalski praksi tudi spreminja in ohranja naše izvajanje bolj vznemirljivo.
Dirigent in skladatelj Rudolf Baršáj je za priredbo Šostakovičevih kvartetov št. 8 in št. 10 za komorni orkester dobil dovoljenje skladatelja Dmitrija Šostakoviča. Pri transkribiranju je dodal kontrabase, sicer pa ni veliko spremenil avtorjeve partiture. Menim, da je predvsem godalni kvartet št. 10 zelo uspel v priredbi za komorni orkester. Igral sem ga tudi kot kvartet, vedno je zame velik izziv, saj je glasba na več mestih zelo krhka, v komornem orkestru pa dobi povsem drugo dimenzijo in drugačno zvočnost.
S Komornim orkestrom iz Züricha pogosto snemate in izdajate glasbene albume, kaj zdaj pripravljate?
WZ: Srečo imamo, da ima naš glasbeni direktor Daniel Hope dobro povezavo z založbo Deutsche Gramophon, tako vsako leto snemamo za nov glasbeni album. Pogosto snemamo v Nemčiji, predvsem v Berlinu, tudi v Južni Koreji smo snemali, ko smo bili tam na turneji, čudovito in zelo udobno pa je snemati tudi v domači koncertni hiši našega orkestra v Zürichu. V naši mali dvorani je prostor za 250 poslušalcev, ko pa je prazna, je zelo primerna za snemanje komornega orkestra.
Katere koncertne sporede še pripravljate?
WZ: V čast jubileju Dmitrija Šostakoviča, ob 50-letnici njegove smrti leta 2025, pripravljamo sporede z njegovimi deli: godalna kvarteta št. 8 in št. 10 v priredbi za komorni orkester, pa Šostakovičev klavirski koncert št. 1 s klavirjem, trobento in godalnim orkestrom ter Jolivetov koncert za enako zasedbo. Pripravljamo tudi spored glasbe Johanna Sebastiana Bacha in njegovih sinov, posebej Carla Philippa Emanuela Bacha, ki so ''odprli veliko okno'' za glasbeni razvoj prihodnosti. Tudi Mozart in Beethoven sta se od njih veliko naučila. Po smrti Bachovih sinov njihove glasbe žal niso več veliko igrali, s svojo virtuoznostjo in izraznostjo pa zelo ustreza našemu pomlajenemu orkestru.
Izvajate tudi sodobno glasbo in nova dela?
WZ: Da, tudi novo glasbo igramo, različne skladbe. Menim, da je pomembno, da vsako leto prvič izvedemo kakšno novo skladbo sodobnega skladatelja, tudi iz Švice. To pomeni za nas veliko dela, a jih prosim, naj, če je le mogoče, napišejo tako, da bomo lahko igrali brez dirigenta. Če gre, je dobro, če ne, pa se je tudi treba potruditi za prvo izvedbo, saj vendar živimo danes, v sodobnem času.
Pogovor s koncertnim mojstrom in glasbenim vodjo Komornega orkestra iz Züricha Willijem Zimmermannm je pripravila in prevedla Tjaša Krajnc, prevod izjav bere Bernard StramičFoto: Dejan Bulut, www.nd-mb.si
-
Pogovor z violinistko Arabello Steinbacher, solistko s Komornim orkestrom iz Züricha v dvorani Union v Mariboru.
Gospa Steinbacher, nam lahko najprej predstavite violino, na katero igrate na nocojšnjem koncertu?
AS: Že nekaj let igram na Stradivarijevo violino »ex Benno Walter« iz leta 1718. To je čudovit instrument, zelo lepa violina. Na njej ne igram le baročne glasbe, kot sta Bachova violinska koncerta, ampak tudi druge skladbe različnih obdobij. Violina je bila takrat drugačne oblike, danes pa je moderna violina.
Pogosto izvajate raznovrstno glasbo, recimo baročno in sodobno. Kateri koncerti za violino pa so v središču vašega repertoarja?
AS: Zelo rada izvajam raznovrsten repertoar glasbe za violino. To ohranja izvajalsko svežino, saj ne izvajam le glasbe iz enega obdobja in sloga. Ko sem še študirala violino, sem igrala veliko klasicistične glasbe, npr. vse Mozartove violinske koncerte, pa tudi Beethovna in Schuberta. Ko sem postala najstnica, pa me je zelo zanimala glasba 20. stoletja, takrat sem začela igrati violinske koncerte Šostakoviča, Hačaturjana in Prokofjeva, pozneje tudi Berga, Brittna in Hindemitha. Zelo rada tudi povezujem glasbo iz različnih obdobij, saj imajo skladbe veliko različnih strani in odtenkov, poleg tega me to zabava in je hkrati tudi izvajalski izziv, da predstavim različne glasbene značaje.
Igrate z različnimi simfoničnimi orkestri in tudi s komornimi orkestri, kaj vas kot violinistko najbolj navdušuje?
AS: Redno igram z več simfoničnimi orkestri, rada pa imam tudi glasbene kontraste in igranje s komornimi orkestri brez dirigenta, kot je Komorni orkester iz Züricha. Pri tem gre za zelo drugačen način izvajanja kot, če sem solistka s simfoničnim orkestrom, ki ga vodi dirigent. Oboje imam zelo rada, zame je izziv in ima svoj čar. Seveda rada igram baročne violinske koncerte s komornim orkestrom, obožujem Bacha in Vivaldija, izvajam njune koncerte, a ne uporabljam baročnega loka in violine s črevnatimi strunami, tako sama ne poskušam posnemati historične izvajalske prakse.
Zelo me zanima tudi sodobna glasba. Lani sem dobila naročeno novo koncertno delo za violino, ki ga je napisal skladatelj Georges Lentz, in sem ga premierno izvedla v Sydneyu, v Avstraliji. Lentz je po rodu iz Luksemburga, a že vrsto let živi v Sydneyu in je tudi sam violinist. Navdušil me je že z drugim svojim koncertom, pred petimi leti sem ga spoznala, ko sem igrala v Sydneyu, in sem ga prosila, naj zame napiše novo skladbo. Z Lentzem sva se vsak teden pogovarjala po video povezavi, saj se nisva mogla srečati in sva tako sodelovala pri nastajanju koncerta, zanimivo je, kako se je ob tem skladba spreminjala in sem lahko prispevala tudi svoje želje in poglede, novo delo pa se je tako razvijalo. Tako trenutno izvajam violinski koncert Georgesa Lentza, sem pa vseskozi odprta za novo glasbo in druga nova dela.Kaj vas priteguje pri igranju s komornim orkestrom, kot je ta iz Züricha?
AS: Gre za veliko bolj pretanjeno in občutljivo sodelovanje, kjer se z glasbenimi zelo natančno poslušamo med seboj, vsi so bolj pozorni na skupno soigro, saj igramo brez dirigenta. Tudi takšno komorno igro imam zelo rada.
Posneli ste tudi ploščo z deli Johanna Sebastiana Bacha in Arva Pärta, kako izbirate in sestavljene sporede za svoje glasbene albume?
AS: Da, posnela sem violinska koncerta Johanna Sebastiana Bacha in skladbe Arva Pärta, na drugem glasbenem albumu pa koncerte Štirje letni časi Antonia Vivaldija in Astorja Piazzolle. Zdela se mi je zelo zanimiva kombinacija, glasba Bacha in Pärta pa ima tudi izrazito duhovno kakovost in meditativno energijo, ki se ujema.
Veliko potujete in izvajate koncerte po svetu, morda tudi na turneji?
AS: Da, solistično igram povsod, čeprav v teh letih izvajam manj turnej, saj je moja hčerka še zelo majhna. Pred njenim rojstvom sem bila pogosteje na turnejah, sem pa nedavno izvedla več koncertov v Južni Koreji in na Tajvanu, naslednje leto bom znova igrala na Japonskem, v Avstraliji in Novi Zelandiji. Res je daleč, a glasba je z
12. december 2024, dvorana Union, Maribor, pripravila in prevedla Tjaša Krajnc, prevod izjav bere: Mateja Perpar
Foto: Dejan Bulut, www.nd-mb.si
-
V Galeriji Cankarjevega doma so včeraj odprli 15. Slovenski bienale ilustracije. V sklopu odprtja so razglasili tudi nagrado, plaketi in priznanja Hinka Smrekarja. Gre za najvišja slovenska priznanja na področju ilustracije.
-
V Galeriji Vžigalica v Ljubljani so odprli razstavo konceptualnega umetnika Johna Feknerja, ki je najbolj poznan po uličnih delih v javnem prostoru, s katerimi je pričel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na živahni umetniški sceni New Yorka se ni izpostavljal, zato je pričujoča retrospektivna dokumentarna razstava prva samostojna predstavitev njegove umetnosti v javni instituciji.
-
Med 9. in 16. decembrom se bo odvila jubilejna, 40. izvedba festivala LGBT filma. V ponedeljek ga bo slovesno odprla predsednica države Nataša Pirc Musar, ob tem bodo prikazali ljubljenca mednarodnih filmskih festivalov, Poletje s Karmen, grški film o najboljših prijateljih, Demosu in Nikiti, ki na plaži v Atenah obujata spomine. Pred njim bodo prikazali kratki film Petre Hrovatin z naslovom Vmes, ki je dobil rožnatega zmaja za najboljši slovenski kratki LGBT film. Na festivalskem sporedu bo še en kratkometražni slovenski film ustvarjalke Hannah Koselj Marušič, Razcepljene konice.
Festivalska ekipa je sicer poudarila, da na splošno opažajo pomanjkanje profesionalne slovenske filmske produkcije s tematikami LGBT, kljub temu da jo festival skuša spodbuditi z razpisom za kratke filme in podeljevanjem nagrade. Tina Poglajen je pri članicah selektorske ekipe festivala, Suzani Tratnik in Špeli Setničar, zbrala nekaj namigov za oglede celovečernih filmov. -
Med gosti letošnjega festivala Animateka in v vlogi žiranta pri glavni festivalski žiriji je Nizozemec Wouter Jansen, ki ima na Dunaju svojo distribucijsko hišo, osredotočeno na umetniške produkcije, animacije, tudi kratkometražne. Ustanovil jo je leta 2012 in poimenoval Some Shorts, pred petimi leti pa jo preimenoval v Square Eyes.
-
Zdenko Huzjan sodi med najbolj izvirne in mojstrsko dovršene slovenske predstavnike modernega likovnega ustvarjanja v slikarstvu in risbi, prepoznaven pa je tudi kot grafik, kipar in pesnik, so poudarili ob letošnji nagradi Ivane Kobilca za življenjsko delo. Društvo likovnih umetnikov Ljubljana pa je podelilo še nagrado za dosežke v zadnjih petih letih in priznanje.
-
Upravni odbor Prešernovega sklada v novi sestavi, ki mu predseduje Zdenka Badovinac, je razglasil dobitnike in dobitnice Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada, najvišjih priznanj Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta prejela kiparka Dragica Čadež in gledališki ustvarjalec Dragan Živadinov. Dobitniki nagrad Prešernovega sklada za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih, pa so: vizualna umetnica Nika Autor, oblikovalski kolektiv Grupa Ee, glasbenik Tomaž Grom, pisateljica Nataša Kramberger, gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac in oblikovalec zvoka Julij Zornik.
-
Straniščna školjka iz opeke, polovica parkovne klopce, dva betonska osla, naprave, ki na videz spominjajo na srednjeveške mučilne, v bistvu pa opozarjajo na sodobno izkoriščanje delavcev. Vse to, pa še razne videe najdemo v Mestni galeriji Ljubljana na razstavi Mati vseh bojev kiparja in intermedijskega umetnika Tomaža Furlana. ''Ker se sam sebi še ne zdim dovolj star za retrospektivo, bi tej predstavitvi raje rekel le pregledna,'' pravi. Kakorkoli že, njegova obsežna produkcija, nastala v dobrih dveh desetletjih, je napolnila tri nadstropja.
-
Med 2. in 8. decembrom se bo v Ljubljani odvil 21. festival Animateka, in sicer na štirih prizoriščih – v Kinodvoru, Slovenski kinoteki, v Stari elektrarni in v +MSUM. Poleg številnih filmskih del – večinoma namenjenih odraslim, nekateri pa tudi otrokom – bo pomemben del festivala namenjen tudi ustvarjalcem. Animateka pro z delavnicami, predavanji in okroglimi mizami bo potekala od torka do sobote. Več o programu Animateke pa Tesa Drev Juh, ki je pred mikrofon povabila direktorja festivala Igorja Prassla.
-
Nagrada Igorja Zabela je nastala leta 2008 na pobudo sklada ERSTE z Dunaja. Od takrat jo skupaj z Društvom Igorja Zabela za kulturo in teorijo bienalno podeljujejo kustosom, umetnostnim zgodovinarjem, teoretikom, piscem in kritikom za izjemne dosežke na področju vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Letos za izjemen prispevek k protihegemonističnim diskurzom o vzhodnoevropski umetnosti in umetnostni zgodovini, v katerih obravnava lokalne razmere in posebnosti, pa tudi za progresivno in kritično delo feministične kuratorke, raziskovalke in avtorice nagrado prejme madžarska umetnostna zgodovinarka Edit András. Ukvarja se, in to ne glede na politične pritiske, na primer s študijami spolov, pa tudi s tem, kako zahodne teorije prilagoditi tako lokalnemu kot vzhodnoevropskemu kontekstu.
Štipendije pa prejmejo Irfan Hošić iz Bosne in Hercegovine, Ovidiu Tichindeleanu, ki deluje med Romunijo in Dansko, in Natalija Vujošević iz Črne gore. -
Prezgodaj je še za temeljit komentar o 40. slovenskem knjižnem sejmu; med 280 predstavitvami knjig, pogovori z avtorji, problemskimi razpravami in drugimi dogodki ni smiselno izpostavljati le dveh ali treh, založniki pa tudi še niso pregledali svojih bilanc. Med pomembnejšimi pokazatelji izstopajočih knjig v tekočem letu so nominacije in nagrade in v prispevku se osredotočamo predvsem na te.
-
Peter Paul Kainrath je nekdanji koncertni pianist, deluje kot direktor festivalov Klangspuren in Transart, je direktor mednarodnega pianističnega tekmovanja Ferruccia Busonija in ansambla za sodobno glasbo Klangforum Wien, zadnja leta pa je tudi del tričlanske žirije, ki podeljuje Skladateljsko nagrado Erste Bank. Z njim smo se pogovarjali ob koncertu, na katerem je skladateljica Nina Šenk prejela to nagrado.
-
Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je vrata za obiskovalce odprl 40. Slovenski knjižni sejem, ki ga prireja Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev. V Galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu je na ogled pregledna razstava dosežkov oblikovalca Petra Simiča in arhitekta Boruta Simiča z naslovom Dialog generacij. V prostorih Muzeja novejše zgodovine Celje bo danes ob 17. uri pogovor ob razstavi Predor rešitve, ki razkriva osem zgodb ljudi, ki so, da bi zbežali iz obleganega Sarajeva, uporabili predor pod sarajevskim letališčem. Na sporedu Slovenske kinoteke v Ljubljani pa se bodo vse do sobote zvrstili filmi svetovno znane cineastke Kire Muratove. Po poročilih ob 21. uri pa bo na Prvem programu Radia Slovenja premiera radijske igre Soba s posebnim vhodom, nastale po istoimenski zgodbi Suzane Tratnik, režirala jo je Saška Rakef. Vabljeni k poslušanju!
-
Danes je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani vrata za obiskovalce odprl 40. Slovenski knjižni sejem, ki ga prireja Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev. Sejem bo v šestih dneh na 5000 kvadratnih metrih ponudil več kot 280 dogodkov, letos pa poteka pod sloganom Knjigo moraš imeti rad. V okviru sejma bodo podelili številne nagrade. Prvo so podelili včeraj in sicer Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na področju založništva in knjigotrštva.
-
Etika in odgovornost je bil slogan letošnjih mednarodnih Piranskih dnevov arhitekture, ki so ta konec tedna v Portorož privabili domače in tuje strokovnjake ter študente arhitekture. Vrhunec konference je bila podelitev priznanj in nagrade Piranesi. Zanjo je bilo nominiranih 52 projektov iz enajstih evropskih držav, med katerimi jih je bilo pet iz Slovenije. Mednarodna žirija jo je namenila arhitektom Vidic Grohar za projekt nadomestnih prostorov ljubljanske Drame.
- Visa fler
