Avsnitt
-
Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (124, 5, 7)
Dvojno življenje
Cerkev pozna dvojno življenje, ki ga je Bog razodel in priporočil: eno je v veri, drugo v gledanju; eno v času popotovanja, drugo v večnem bivališču; eno v trudu, drugo v pokoju; eno na potu, drugo v domovini; eno si prizadeva in deluje, drugo za plačilo gleda; eno se ogiba hudega in dela dobro in ima veliko dobrino, ki jo uživa.
Podoba onega je bil apostol Peter, podoba tega apostol Janez. Ono bo trajalo do konca tega sveta in se bo tedaj končalo, to pa se bo spolnilo šele po koncu tega sveta, toda na onem svetu mu ne bo konca. Zategadelj je Petru rečeno: Hodi za menoj, o Janezu pa: Hočem, da tako ostane, dokler ne pridem, kaj je tebi za to? Ti hodi za menoj!
Ti hodi za menoj in me posnemaj ter prenašaj, kar te v času hudega zadene, oni pa naj ostane, dokler ne pridem povračat z večnimi dobrinami. To se da jasneje takole povedati: Popolna dejavnost, ki jo spodbuja zgled mojega trpljenja, naj hodi za menoj; začeto gledanje pa naj počaka, dokler ne pridem, da se spopolni, ko pridem.
Za Kristusom namreč hodi do smrti bogovdana popolna potrpežljivost. Popolno spoznanje pa čaka, dokler ne pride Kristus, da se bo takrat razodelo. Tu namreč trpimo hudo tega sveta v deželi umrljivih, ondi pa bomo gledali Gospodove dobrote v deželi živih. Besedo: Hočem, da ostane, dokler ne pridem, ne smemo umeti v pomenu preostati, ostati pri življenju, ampak v pomenu čakati, zakaj tisto, kar on (Janez) pomeni, se bo spolnilo ne zdaj, ampak ko pride Kristus. Če pa onega, kar je naznačeno po tem (Petru), zdaj ne izvršuješ, ne dospeš do tistega, kar pričakuješ.
Vendar pa naj nihče teh odličnih apostolov vsaksebi ne loči! Oba sta bila v tistem, kar je Peter v podobi predstavljal, in oba naj bi bila nekoč v tistem, kar je Janez v podobi pomenil. V podobi je oni hodil za njim, ta pa ostal; oba pa sta v veri prenašala hude stiske sedanje revščine, oba pričakovala prihodnjih dobrin v večni blaženosti.
Pa ne samo onadva, ampak vesoljna Cerkev, Kristusova nevesta, dela to; oprosti naj se teh preskušenj in ohrani v oni blaženosti. To dvojno življenje sta v podobi pomenila Peter in Janez, vsak svoje; toda oba sta nekaj časa v tem življenju hodila v veri in oba bosta prihodnje življenje uživala v gledanju.
Za vse svete torej, ki so s Kristusovim telesom neločljivo združeni, je zaradi potovanja skozi viharje tega življenja prvi med apostoli, Peter, prejel ključe nebeškega kraljestva, da zavezuje in razvezuje grehe. Prav tako pa je za vse prav iste svete zaradi mirnega naročja onega skritega življenja evangelist Janez slonel na Kristusovih prsih. Zakaj grehe zavezuje in razvezuje ne samo oni (Peter), marveč vesoljna Cerkev. Tudi ta (Janez) ni samo zase iz studenca Gospodovih prsi pil, kar bi oznanjal in pridigal, ni samo zase pil Besede, ki je bila v začetku Bog pri Bogu, in drugih vzvišenih resnic o Kristusovem božanstvu ter o trojstvu in edinstvu božanstva. Te resnice bomo v prihodnjem kraljestvu gledali iz obličja v obličje, zdaj pa, dokler Gospod ne pride, jih zremo v zrcalu in nejasno. In Gospod sam je ta evangelij po vsem svetu razširil, da lahko iz njega vsi njegovi - vsak po svoji sprejemljivosti - pijejo.
-
Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (2. govor o Gospodovem vnebohodu, 1-4)
Gospodov vnebohod dviga našo vero
Ob velikonočnem prazniku smo se veselili Gospodovega vstajenja. Njegov vnebohod je prav tako za nas razlog veselja, kajti spominjamo se dneva in ga proslavljamo, kot se spodobi, ko je bila naša uboga človeška narava v Kristusovi osebi dvignjena nad vso nebeško množico, nad vse angelske zbore, nad vse moči neba in je sedla na desnico Boga Očeta. Na vseh teh čudovitih božjih delih počiva krščanstvo in na njih temelji. Čeprav gre tu za skrivnosti, ki jih človek ne more z umom dojeti in jih more v globokem spoštovanju le občudovati, človeška vera ob njih ne dvomi, človeško upanje ne klone in se človeška ljubezen ne ohladi.
Verovati brez omahovanja v to, česar telesne oči ne vidijo, hrepeneti po tem, česar ne moremo videti, v tem je veličina velikih ljudi, v tem je svetloba duš, polnih vere. Ko bi se mogel svet zveličati le po stvareh, ki jih moremo videti ali zaznati, kako bi mogli priti do take pobožnosti v naših srcih, kako bi mogla človeka opravičiti le vera?
To, kar je bilo vidno pri našem Odrešeniku, je prešlo v zakramentalne obrede. Da bi bila vera bolj čista in bolj trdna, je pogled nadomestilo učiteljstvo: srca vernikov naj poslušajo avtoriteto učiteljstva, razsvetljena po nebeških žarkih.
To vero krepi Gospodov vnebohod, utrjuje pa jo dar Svetega Duha. Zato je niso zlomile ne verige, ne ječe, ne pregnanstva, ne zobje divjih zveri, ne prefinjeno mučenje krutih preganjalcev. Po vsem svetu so se za to vero borili ne le možje, ampak tudi žene in tudi fantje in nežna dekleta tako, da so prelili zanjo svojo kri. Ta vera je pregnala hudobne duhove, ozdravila bolezni in obudila mrtve.
Apostole same, ki so bili utrjeni po toliko čudežih in poučeni po toliko govorih, je strašno Gospodovo trpljenje prestrašilo in niso brez omahovanja sprejeli novice o njegovem vstajenju. Njegov vnebohod pa jih je tako spremenil, da so bili kljub vsemu temu, kar jih je prej plašilo, veseli. Njihove misli so se obrnile v božanstvo njihovega Učenika, ki je sedel na Očetovo desnico. Ni jih več oviral pogled na vidno telo, da ne bi mogli v duhu gledati božjo Besedo, ki Očeta ni nikoli zapustila, čeprav je stopila med nas, in ni zapustila učencev, čeprav je odšla k Očetu.
Šele zdaj, preljubi, je bilo mogoče tega Sina človekovega prav spoznati, ga globlje in svetejše poznati kot božjega Sina, ko se je vrnil v Očetovo veličastvo in začel biti na skrivnostni način po svojem božanstvu še bolj navzoč, kot je bil prej, ko je bil kljub telesni navzočnosti bolj oddaljen od nas.
Zdaj smo, razsvetljeni po veri na duhovni način, prišli bliže Sinu, ki je enak Očetu. Ni se treba več dotikati Kristusovega telesa, saj je po njem vendar nižji od Očeta. Poveličano telo je ohranilo svojo naravo, verniki pa se moremo po veri okleniti ne s telesnimi rokami, ampak z duhovnimi zmožnostmi edinorojenega Očetovega Sina.
-
Saknas det avsnitt?
-
Iz govorov sv. Avguština, škofa (O Gospodovem vnebohodu 1-2)
Edino Kristus je prišel iz nebes in odšel v nebesa
Danes je naš Gospod Jezus Kristus šel v nebesa; naj se dvigne z njim v nebesa tudi naše srce.
Poslušajmo apostola, ki pravi: Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus na desnici božji; iščite to, kar je zgoraj, ne tega, kar je na zemlji. Kakor se je on dvignil, ne da bi odšel od nas, tako smo tudi mi z njim že tam, čeravno se še ni uresničilo v našem telesu, kar nam je obljubljeno.
Kristus je že povišan nad nebesa; vseeno pa na zemlji trpi, ob vsem, kar čutimo težkega mi kot njegovi udje. O tem je pričeval, ko se je oglasil z višave: Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Rekel je tudi: Lačen sem bil, pa ste mi dali jesti.
Zakaj na zemlji ne trpimo tudi mi tako, da bi pri tem po veri, upanju, ljubezni, ki nas z njim povezuje, že počivali z njim v nebesih? Ko je on gori, je obenem tudi z nami; mi pa v tem, ko smo tukaj, smo tudi že z njim. Pri njem je to v moči njegovega božanstva, njegove moči in njegove ljubezni; mi pa, čeprav tega nismo zmožni po božanstvu kakor on, moremo to v ljubezni, in sicer v njem.
On ni zapustil nebes, ko se je od tam ponižal k nam; tudi ni odšel od nas, ko je zopet odšel v nebesa. Ker je bil namreč tam in hkrati tukaj, zato sam takole izpoveduje: Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov, ki je v nebesih.
To je izpovedal zato, da podčrta edinost, v kateri je on naša glava, mi pa njegovi udje. Nihče torej ne zmore tega razen njega, ker tudi mi smo on, kolikor je on Sin človekov zaradi nas, mi pa božji otroci zaradi njega.
Zato pravi apostol: Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, vendar eno telo: tako tudi Kristus. Ne pravi: tako Kristus, marveč pravi: tako tudi Kristus. Kristus ima namreč mnogo udov, toda eno samo telo.
Iz nebes je prišel, ker je usmiljen; in samo on se je dvignil v nebo, vendar tudi mi, ko smo v njem, po milosti. Zaradi tega je edini Kristus prišel iz nebes in tudi Kristus edini šel v nebo; ne kot da bi se dostojanstvo glave zatemnilo v telesu, temveč ker edinost telesa ne dopusti ločitve od glave.
-
Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (1. govor o vnebohodu, 2-4)
Med vstajenjem in vnebohodom
Tile dnevi, preljubi, ki so potekali med Gospodovim vstajenjem in vnebohodom, niso prešli v brezdelnem poteku, marveč so se v njih potrdili veliki sveti dogodki in se razodele velike skrivnosti.
V njih se nam odvzema strah pred grozovito smrtjo in razglaša nesmrtnost ne le duše, temveč tudi telesa. V njih se z Gospodovim dihom vsem apostolom vlije Sveti Duh; blaženemu apostolu Petru pa prek drugih po ključih kraljestva naroči še skrb za Gospodove ovce.
Te dni se Gospod dvema učencema pridruži za spremljevalca in, da nam vsakršni mrak dvoma prežene, graja počasnost v veri boječih in trepetajočih. V razsvetljenih srcih jim vname plamen žive vere, in prej mlačni srci zagorita, ko jima Gospod razlaga pisma. Ob lomljenju kruha se jima pri večerji odpre pogled. Mnogo srečneje so se oči odprle njima, ki se jima je razodela poveličana Jezusova narava, kakor so se oči odprle tistima začetnikoma našega rodu, ki se jima je zaradi njiju nezvestobe v duši naselil nemir.
Poglejmo, preljubi, kaj vse je božja previdnost naredila, kaj vse je učila in o čem vse je hotela prepričati oči in srca svojih prijateljev v tem času med vstajenjem in vnebohodom! Iz vsega tega lahko spoznamo, da je Jezus Kristus res vstal, on, ki je bil zares rojen, ki je zares trpel in bil zares mrtev.
Tudi svete apostole in vse učence, ki jih je smrt na križu preplašila in ki so dvomili v resničnost vstajenja, je razvidnost resnice povsem utrdila. Zato tudi niso bili po Gospodovem odhodu v nebesa nič žalostni, ampak polni veselja.
Tudi so bili zares lahko silno in nedopovedljivo veseli. Kajti skupaj s srečno množico so videli, kako se je človeška narava dvignila na dostojanstvo, ki prekaša vse nebeške stvari.
Dvignila se je nad zbore angelov, še več, dvignila se je nad vse nadangele in najvišjim bitjem ni mogoče primerjati njene vzvišenosti. Kajti sedla je na božji prestol poleg večnega Očeta in se mu pridružila v slavi, ker je z njim deležna kot Sin božje narave.
-
Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (11. knj., 11)
Kristus je vez edinosti
Vsi, ki smo deležni Kristusovega svetega telesa, se telesno združimo z njim. O tem nam pričuje apostol Pavel, ko govori o Kristusovi skrivnosti, ki se v drugih časih ni oznanila človeškim otrokom, kakor se je zdaj po Duhu razodela njegovim svetim apostolom in prerokom, in so pogani sodediči in soudje in soudeleženci po obljubi v Kristusu Jezusu.
Če vsi med seboj sestavljamo eno telo v Kristusu, pa ne le med seboj, ampak tudi z njim, ki je v nas po svojem telesu, kako ne bi bila potem že sedaj vidna naša medsebojna edinost v Kristusu? Zakaj Kristus je vez edinosti, ker je v njem Bog in človek.
Prav takšno pot bomo ubrali, ko bomo govorili o edinosti v Duhu, saj smo vsi prejeli istega Duha, namreč Svetega Duha, in smo tako nekako prepleteni med seboj in z Bogom. Čeprav nas je dejansko cela množica posameznikov in slehernemu daje Kristus, da v njem prebiva Očetov Duh, je vendarle ta Duh samo eden in nedeljiv. In ta Duh združuje sam v enoto vse, ki so sicer med seboj ločeni, da so videti v njem kakor eden, čeprav biva vsak sam zase.
Kakor namreč moč svetega telesa združuje v soude tiste, v katerih biva, tako, mislim, nedeljivi božji Duh, ki prebiva v vseh, vse združuje v duhovno enoto.
Zato nas je opominjal spet sveti Pavel: Drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru; eno telo in en Duh, kakor ste bili tudi poklicani k enemu upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsem in po vseh in v vseh. Če v nas prebiva en sam Duh, bo v nas en Oče vseh, Bog, po Sinu, in bo pripeljal k medsebojni edinosti in k edinosti z njim vse, ki so deležni Duha.
Tudi to je očitno, da smo združeni s Svetim Duhom, ker smo ga deležni. In sicer kako? Če smo zapustili zgolj naravno življenje, da bi bili že enkrat poslušni postavi Duha, ali ne bo očitno vsem, da smo po odpovedi svojemu lastnemu življenju in po uresničitvi združenja z Duhom, prejeli nekako nebeško stanje bivanja in kar zamenjali svojo naravo? Nismo več samo ljudje, ampak smo tudi božji otroci, ljudje nebes, saj smo postali deležni božje narave.
Vsi smo torej eno v Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Eno zato, ker smo v istem stanju, eno zaradi skupnega prizadevanja za pobožnost, eno zaradi naše skupnosti s svetim Kristusovim telesom in zaradi občestva z enim Svetim Duhom.
-
Iz razprave Didima Aleksandrijskega o Sveti Trojici (2. knj., 12)
Sveti Duh nas preraja v krstu
Sveti Duh, ki je Bog obenem z Očetom in Sinom, nas prenavlja v krstu. Iz stanja nepopolnosti nas prestavlja v začetno lepoto in nas napolnjuje z milostjo, tako da ni v nas nič takega, kar ne bi bilo vredno naših želja. On nas osvobaja od greha in smrti. Iz telesnosti, to je iz prahu in pepela, nas napravlja duhovne, da bi uživali božjo slavo kot božji posinovljenci, bili dediči Boga Očeta in podobni njegovemu Sinu, njegovi bratje in sodediči, in bi nekoč z njim kraljevali v slavi. Namesto zemlje nam velikodušno daje nebesa. Po njem smo postali častivrednejši od angelov. Z božjimi vodami krstnega studenca je pogasil strašni neugasljivi ogenj pekla.
Človek je spočet dvakrat, enkrat telesno, drugič pa po Svetem Duhu. O obeh spočetjih lepo pišejo sveti pisatelji. Naj navedem njihovo ime in nauk.
Janez pravi: Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga.
Pravi torej, da so tisti, ki verujejo v Kristusa, prejeli moč, da postanejo božji otroci, to je, Svetega Duha, in so tako deležni božje narave. Da bi dokazal, da je tisti, ki poraja Bog Sveti Duh, navaja Jezusove besede: Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo.
Po duhovniški službi krstni studenec na viden način poraja vidno telo, duhovno pa ga poraja Sveti Duh, ko ga nevidno krščuje po službi angelov.
Tudi Janez Krstnik pravi v zgodovinskem trenutku odrešenja v soglasju z izrazom: »Iz vode in Duha« o Kristusu: On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem.
Človeško telo je kot prstena posoda, ki jo je treba najprej umiti z vodo, potlej pa utrditi z duhovnim ognjem, to je z Bogom, ki je použivajoči ogenj. Nato mora sprejeti vase Svetega Duha, ki ga izpopolni in prenovi. Duhovni ogenj namreč lahko zaliva, kakor more duhovna voda plameneti.
-
Iz razlage 2. pisma Korinčanom sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (5, 5-6, 2)
Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam poveril službo sprave
Ti, ki so prejeli poroštvo Duha in so obogateli z upanjem na vstajenje, so zdaj že v posesti prihodnjih dobrin in govorijo: Odslej nikogar ne poznamo po mesu, saj smo vsi duhovni ljudje in nismo več podvrženi razkroju mesa. Korinčanom, katerim Pavel piše, daje vedeti, da meso označuje razkroj mesa. Odkar nam je zasijal edinorojeni Sin, smo vsi bili prvinsko spremenjeni v Besedo, ki oživlja vse. S kraljevanjem greha smo bili vklenjeni v verige smrti, a z nastopom pravičnosti v Kristusu smo bili rešeni razkroja.
Nihče torej ni več v mesu, to je v slabotnosti mesa, kateremu med drugim pripada tudi razkroj. Zato apostol trdi, da nikogar več ne pozna po mesu, ko zavrača zgrešene pojme nekaterih Korinčanov: In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. S tem hoče povedati tole: Beseda je meso postala in se je naselila med nami in je za življenje vseh pretrpela telesno smrt. Tako smo jo spoznali, vendar je poslej tako več ne poznamo. Četudi je Jezus ohranil telo, saj je po treh dneh oživel in je šel v nebesa k Očetu, je zdaj nad zakoni telesa. Od mrtvih vstali Kristus več ne umrje: smrt nad njim več ne gospoduje. Kajti smrt, ki jo je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živi, živi Bogu.
Če je torej naš vodnik postal takšen, moramo z vso nujo hiteti po sledovih njegovih stopinj, bolj kot v telesu živeti nad zakoni telesa. Zato pravilno uči božji apostol Pavel: Ako je torej kdo v Kristusu, je novo stvarstvo: Staro je prešlo, glejte nastalo je novo. Z vero v Kristusa smo bili opravičeni in moč starega prekletstva je usahnila. Za nas je oživel on, ki je poteptal oblast smrti. Spoznali smo pravega Boga, ki ga po sredništvu Sina častimo v duhu in resnici. On namreč z nebes razliva na svet Očetove blagoslove.
Na temelju teh resnic modro pravi apostol Pavel: Vse pa je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil. Skrivnost učlovečenja in iz nje potekajoča prenova se namreč ni zgodila brez Očetove volje. Po Kristusu nam je odprt pristop k Očetu. To sam trdi, da je le po njem mogoče priti k Očetu. Zatorej vse je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil in nam dal službo sprave.
-
Iz govorov sv. Avguština, škofa (329. govor, Ob rojstnem dnevu mučencev)
Dragocena smrt mučencev, kupljena za tako ceno!
V slavnih dejanjih mučencev, s katerimi se povsod zaljša Cerkev, ugotavljamo na lastne oči, kako res je to, o čemer smo peli: Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih. Dragocena je v naših očeh in v očeh njega, za katerega so jo pretrpeli.
Cena za te smrti je smrt enega. Ta je s svojim umiranjem odkupil tolikšno število smrti! Ako bi on ne bil umrl, bi se pšenično zrno ne razmnožilo. Slišali ste njegove besede, ki jih je povedal, ko je šel trpljenju naproti, to se pravi, ko je šel naproti naši odrešitvi: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu.
Na križu je bila sklenjena velika kupčija. Tam je bila plačana odkupnina za nas. Ko je vojakova sulica prebodla Jezusovo stran, je iz nje pritekla odkupnina za ves svet.
Odkupljeni so bili verniki in mučenci. Toda vera mučencev je bila preskušena in zanjo je pričala kri. Kar jim je bilo dano, so vrnili. Izpolnili so, kar pravi sv. Janez: Kristus je dal za nas življenje; tudi mi smo dolžni dati za brate življenje. Nekje drugje je tudi zapisano: Sedel si za bogato mizo; dobro pazi, kaj se stavi predte. Zakaj take reči boš moral tudi ti pripraviti. Miza pa je gotovo bogata tam, kjer se daje v jed sam gospodar mize. In nihče ne pogosti gostov s samim seboj, kakor je to storil Gospod Kristus. Ta je gostitelj, je jed in pijača. Mučenci so vedeli, kaj so jedli in pili, drugače ne bi tako vrnili.
A kako bi sploh mogli vrniti, če bi jim tega ne dal on, da bi vrnili, on, ki je prej zanje dal življenje? Kaj nam priporoča psalm, ki smo ga prepevali: Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih?
Tu človek premišlja, koliko je prejel od Boga; preudarja, kolikšni darovi milosti Vsemogočnega so to, da ga je ustvaril, izgubljenega poiskal, najdenemu odpustil, v boju slabotnega okrepil, v nevarnostih ne zapustil, ga kot zmagovalca ovenčal, mu za nagrado dal samega sebe. Premišlja vse to in vzklikne: Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil? Kelih zveličanja bom dvignil.
In kakšen je ta kelih? To je grenki in zdravilni kelih trpljenja. Če bi ga prej ne bil pil zdravnik, bi se ga tudi bolnik ne upal dotakniti. Ta kelih je pil Gospod. To povedo Kristusove besede: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.
O tem kelihu so govorili mučenci, ko so rekli: Kelih zveličanja bom dvignil in bom klical Gospodovo ime. Se mar bojiš, da boš v trpljenju obnemogel? Ne, zatrjuje mučenec. Kako to? Zato, ker bom klical Gospodovo ime. Učenci so zmagali, ker je v njih zmagal tisti, ki je rekel: Zaupajte, jaz sem svet premagal. Vladar nebes je vodil njihovega duha in jezik ter je po njih potolkel hudiča na zemlji, v nebesih pa jih kot mučence kronal. Blagor njim, ki so pili iz tega keliha! Prestali so muke in prejeli čast.
Glejte, preljubi, česar z očmi ne dosežete, premišljujte z duhom in razumom in spoznavajte, kako dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih. -
Iz razprave Tertulijana, duhovnika, O zavračanju krivovercev (20, 1-9; 21, 3; 22, 8-10)
Apostolsko oznanjevanje
Kristus Jezus, naš Gospod, je ves čas svojega bivanja na zemlji oznanjeval, kdo je, kdo je bil, kakšna je Očetova volja, kaj naj stori človek. To je oznanjeval očitno ljudstvu, posebej pa še učencem, izmed katerih si je izbral dvanajstere, da bi bili ob njem in postali učitelji narodom.
Ko je eden od njiju odpadel, je Gospod pred vrnitvijo k Očetu po svojem vstajenju ostalim enajsterim zapovedal, naj gredo in učijo narode in jih krščujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Apostoli - njihovo ime pomeni, da so poslani, - so najprej namesto Juda z žrebom izbrali za dvanjstega Matija, da bi izpolnil prerokbo Davidovega psalma. Potem so prejeli, kakor jim je bilo obljubljeno, Svetega Duha, da bi lahko delali tudi čudežna dela in oznanjevali. Nato so najprej po Judeji širili vero v Jezusa Kristusa in ustanavljali Cerkve. Nato so šli po svetu, učili isti nauk in širili isto pričevanje med narodi.
Tako so v vsakem mestu ustanavljali cerkvene skupnosti. Od teh so potem dobile sadiko vere in seme nauka druge cerkve in oboje še vsak dan prejemajo, da ostanejo cerkvene skupnosti. Zato te imenujemo apostolske, ker so hčere apostolskih cerkva.
Vsaka stvar ima svoj izvor. Vse te številne in tako velike cerkve so prvotno ena, ki so jo ustanovili apostoli in iz katere izhajajo vse. Tako so vse prve in vse apostolske, ker so vse ena Cerkev. Njihovo edinost pa potrjuje to, da si med seboj izmenjavajo znamenja miru, živijo v medsebojnem bratstvu in med seboj gojijo gostoljubje. Vsi ti odnosi temeljijo na istem izročilu iste skrivnosti.
Kaj so apostoli pridigali, to je, kaj je Kristus razodel, se ne sme drugače dokazovati, kakor z naukom istih cerkva, katere so apostoli sami ustanovili in jim pridigali z živo besedo, kakor pravimo, in nato s pismi.
Res je nekoč rekel Gospod: Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Toda dostavil je: Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici. S tem je povedano, da jim ni bilo nič neznanega, saj je obljubil, da bodo po Duhu resnice prišli do vse resnice. Obljubo je seveda tudi izpolnil, kakor pričajo Apostolska dela, ki poročajo o prihodu Svetega Duha.
-
Iz govorov sv. Atanazija, škofa (Govor o učlovečenju božje Besede, 8-9)
O učlovečenju Besede
Božja Beseda, ki nima telesa in ne podlega pokvarljivosti snovi, je prišla na svet, čeprav tudi prej ni bila daleč od njega. Ni koščka zemlje, kjer ne bi bila navzoča, temveč je skupno z Očetom napolnjevala vse in povsod.
Prišla je iz dobrote do nas in je vsem pokazala, kakšna je. Usmilila se je našega rodu in naše slabotnosti, ganila jo je naša pokvarjenost. Ni prenesla, da bi smrt gospodovala nad nami in da ne bi šla iskat, kar je bilo izgubljenega, da ne bi bilo izgubljeno, kar je Oče ustvaril v človeku. Zato si je privzela telo, kakršno ni bilo različno od našega. Božji Sin pri svojem učlovečenju ni hotel privzeti samo zunanjosti in ostati samo pri njej.
Če bi se bil hotel namreč samo na zunaj pokazati, bi si bil privzel pač odličnejše telo. Sprejel pa je prav naše, človeško telo. V telesu Device si je zgradil tempelj, privzel telo in si ga pripravil kot sredstvo, po katerem bi se nam razodel in kjer bi prebival. Ko si je pa privzel telo, ki je pri vseh zapisano smrti, ga je iz ljubezni za nas vse daroval Očetu s svojo smrtjo. Ko se je podvrgel splošni postavi smrti, ki je težila nas vse, jo je izbrisal, saj nad Gospodovim telesom ni imela moči. Od tedaj smrt ne more več škodovati ljudem, ki nosijo Gospodu enako telo. Ljudi, ki so po grehu zapadli smrti, je hotel znova poklicati v življenje, saj je vstal s telesom, ki si ga je bil privzel, s tem pa tudi, nič drugače kot zgori suha slama v ognju, uničil smrt.
Privzel si je torej telo, ki more umreti. Ker je imelo delež z Besedo in kraljem vsega, pa je moglo zadostiti za smrt vseh, in je zaradi Besede, ki je v njem prebivala, ostalo nepoškodovano in bo končno smrt po milosti vstajenja odstopila od vseh ljudi.
Telo, ki si ga je bila privzela, da ga kot brezmadežno daritev in žrtev izroči v smrt, je potem, ko je bilo darovano, pregnalo smrt od vseh, ki smo mu podobni. Tako je božja Beseda, vzvišena nad vsemi, svoje svetišče, svoje telo darovala za nas, kot je rekla, in plačala naš dolg smrti. S tem pa je vse, s katerimi je bila v enakem telesu povezana, po obljubi nesmrtnosti zares napravila nesmrtne. Smrt namreč sedaj nima nobene oblasti nad ljudmi zaradi božje Besede, s katero smo eno telo.
-
Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS, 33-34)
Človeška dejavnost v vesoljstvu
Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi vesoljstva. Posledica vsega tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo.
Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi mnoga vprašanja. Kaj je smisel in vrednost te marljive dejavnosti? Kako je treba uporabljati vse te reči? Za katerim ciljem težijo napori posameznikov in združenj?
Cerkev, varuhinja tistega zaklada božje besede, iz katerega črpamo načela za reševanje vprašanj verskega in nravnega reda, sicer nima vedno pripravljenega odgovora na vsako posamezno vprašanje, vendar želi povezovati luč razodetja z izkustvom vseh; tako bi naj bila razsvetljena pot, na katero je pred kratkim stopilo človeštvo.
Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z božjim načrtom.
Po božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji.
To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničevanju božjega načrta v zgodovini.
Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika.
Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta.
A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti.
Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje priklepa.
-
Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (10., knj. 2)
Jaz sem trta, vi mladike
Gospod pravi o sebi, da je trta, da bi nam pokazal, zakaj naj bo naša ljubezen usmerjena vanj in kakšno korist imamo, če smo združeni z njim. Tiste, ki so z njim zedinjeni, nekako z njim zraščeni in najtesneje povezani, pa primerja mladikam. Ti so že deležni božje narave, ko prejmejo Svetega Duha. Sveti Kristusov Duh nas namreč njemu pridružuje.
Ko se pridružimo trti, Kristusu, se z voljo trdno z njim povežemo, on pa ima zaradi te zveze do nas posebno ljubezen in odnos. S svobodno opredelitvijo smo se po veri pridružili Kristusu ter postali z njim sorodni, ko smo prejeli dostojanstvo posinovljenja. Apostol Pavel namreč pravi: Kdor se druži z Gospodom, je en duh.
Na nekem drugem mestu Svetega pisma prerok imenuje Kristusa osnovo in temelj. Pri zidanju smo namreč nanj položeni kakor živi in duhovni kamni, usposobljeni za sveto duhovniško službo, za božje bivališče v Duhu. Nikakor ne moremo biti vzidani v božji tempelj, če nam Kristus ni postal temelj. V evangeljski prispodobi je isto izraženo tudi, ko je rečeno, da je trta mati in rednica svojih mladik.
Iz Kristusa in v Kristusu smo bili v Duhu prerojeni, da bi obrodili sad življenja, ne starega in minulega, temveč življenja, prenovljenega po veri in ljubezni do Kristusa. Ostanimo taki, zraščeni z njim, in se zvesto držimo svetih zapovedi, ki so nam dane. Varujmo dobrino plemenite sorodnosti z Bogom, to je, prizadevajmo si, da ne bi v ničemer žalostili v nas prebivajočega Duha, po katerem sam Bog biva v nas.
Kako smo mi v Kristusu in on v nas, nam razlaga modri evangelist Janez: Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha.
Kakor trtina korenika svojo naravno moč pošilja mladikam in s sokom napaja in hrani mladike, tako edinorojena božja Beseda, s tem, da daje Duha in vsakršno svetost njim, ki so z njo zedinjeni po veri, vceplja svetim sorodnost svoje in Očetove narave. Hrani jih in jim daje rast v pobožnosti ter jih napaja z močjo, potrebno za razvoj kreposti in vsakršne dobrote.
-
Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (167. pogl.)
Okusila sem in videla
O večno božanstvo, o večno Trojstvo, kako dragocena je postala kri tvojega edinega Sina po združenju z božjo naravo! Večna Trojica, kakor neizmerno morje si, v katerem tem več najdem, čim bolj iščem. In čim več najdem, bolj raste žeja po tebi. Takorekoč nenasitno nasičuješ dušo. V svoji brezmejnosti ji daješ toliko, da kljub vsemu še vedno lačna in žejna želi tebe, večna Trojica, ker hrepeni, da bi te videla v luči tvoje luči.
Večna Trojica, okušala in videla sem z lučjo razuma v tvoji luči tvojo brezmejnost in lepoto tvoje stvari. Ko sem videla sebe v tebi, sem spoznala, da sem tvoja podoba, zaradi razuma, ki si mi ga podelil, večni Oče, v svoji moči in svoji modrosti, ki je obenem modrost tvojega Sina. Sveti Duh, ki izhaja iz tebe in iz tvojega Sina, pa mi daje moč volje, da te morem ljubiti.
Večna Trojica, stvarnik si in jaz tvoja stvar. Spoznala sem, o Bog, razsvetljena po tebi, ko si me prerodil s krvjo svojega Sina, kako ceniš lepoto svoje stvari.
O brezno, o večna Trojica, o božanstvo, o neizmerno morje! Kaj si mogel dati meni več kot sebe? Ogenj si, ki gori vedno in se ne použije nikoli. Použivaš pa s svojim ognjem vsako sebičnost duše. Ogenj si, ki prežene sleherni hlad, in s svojo svetlobo razsvetljuješ človeški razum, da morem spoznati tvojo resnico.
V veri, ogledalu te luči, te spoznavam. Ti si najvišje dobro, dobrina nad dobrinami, sreča prinašajoča dobrino, nedojemljiva dobrina, neprecenljiva dobrina. V tebi je lepota nad lepotami, modrost nad vsako modrostjo, modrost sama. Hrana si angelom, v svoji plameneči ljubezni pa si se dal ljudem.
Ti si mi obleka, ki pokriva mojo nagoto. Ti si hrana, ki nasičuje s svojo dobroto lačne. Sladkost si brez primesi grenkobe, o večna Trojica!
-
Iz govorov sv. Maksima Turinskega, škofa (53. govor, 1-2, 4)
Kristus je luč
Kristusovo vstajenje odpira podzemlje. Ti, ki so bili na novo krščeni v Cerkvi, obnavljajo zemljo. Sveti Duh odpira nebesa. Odprto podzemlje vrača mrtvece. Obnovljena zemlja poganja vstajajoče. Odprta nebesa sprejemajo v nebo odhajajoče.
Tudi razbojnik stopa v raj. Telesa svetih gredo v sveto mesto. Mrtvi se vračajo med žive. Vse prvine se v moči Kristusovega vstajenja dvigajo na višjo stopnjo. Vsi, ki so bili zaprti pred peklom, so na poti v raj. Zemlja pošilja v nebesa vse, ki so počivali v njenem naročju. Nebesa postavljajo pred Gospoda vse, ki prihajajo. V moči enega in istega Gospodovega trpljenja se duša dviga iz brezna, se osvobaja zemlje in dobi mesto v nebesih.
Kristusovo vstajenje namreč prinaša življenje mrtvim, odpuščanje grešnikom in slavo svetnikom. Zato prerok David vabi vse stvari, naj se veselijo Kristusovega vstajenja, zakaj to je dan, ki ga je Gospod naredil, veselimo in radujmo se!
Kristusova luč je dan brez noči, dan, ki nikoli ne mine. A da je ta dan Kristus, nam pove apostol: Noč se je pomaknila in dan se je približal. Pravi: pomaknila se je, torej je ne bo več. S tem ti hoče dati razumeti: Ko te Kristus razsvetljuje s svojo lučjo, moraš odgnati od sebe vso hudičevo temo in pretrgati umazano verigo greha. Z novo svetlobo je treba za vselej prepoditi nekdanje temine in zadušiti v sebi delovanje zla.
Ta dan je sam Sin, na katerega Oče, ki je dan brez začetka, razsipa vso skrivnost svojega božanstva. Še več, pravim, on sam je tisti dan, ki je govoril po Salomonu: Naredil sem, da je na nebu vzšla luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor torej za tem nebesnim dnevom nikakor ne nastopi noč, tako tudi tema greha ne pride za Kristusovo pravičnostjo. Kajti nebeški dan sveti, se blešči in žari na veke in nobena mrakoba ga ne more zatemniti. Isto moremo reči o Kristusovi luči, ki neprestano gori, plameni in se blesti, in je nobena temina grehov in zla ne more zadušiti. Prav je zapisal evangelist Janez: Luč sveti v temi in tema je ni zadušila.
Zato, bratje, se moramo vsi veseliti tega prazničnega dneva! Nihče naj se ne odteguje skupnemu veselju zaradi grehov, ki mu še obtežujejo vest. Nihče naj ne opušča skupne molitve zaradi zlih dejanj, ki ga še težijo. Danes naj nihče ne obupuje nad odpuščanjem, pa naj bo še tako velik grešnik. Saj imamo ne majhen dokaz: če je razbojnik zaslužil priti v raj, kako naj bi ne dobil odpuščanja kristjan?!
-
Iz razlage pisma Rimljanom sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (15. pogl., 7)
Na vse je bilo razlito božje usmiljenje in ves svet je bil odrešen
Sveto pismo piše, da smo mnogi eno telo in posamezni udje, ker nas Kristus z vezmi ljubezni povezuje v enoto. On je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl, ko je postavo zapovedi v predpisih odpravil. Potrebno je, da udje enako skrbe drug za drugega. In če en ud trpi, trpe z njim vsi udje, in je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje.
Zato, pravi apostol, se sprejemajte med seboj, kakor je tudi Kristus vas sprejel v slavo božjo. Tedaj se sprejemamo med seboj, ko isto mislimo, prenašamo drug drugega bremena in ohranjamo edinost duha z vezjo miru. Tako nas je tudi Bog sprejel v Kristusu. Resnična je beseda: Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega Sina za nas. Dan je bil v zameno za življenje nas vseh, odkupil nas je iz smrti in greha, zato smo prešli v življenje. Pavel osvetljuje ta namen odrešitvenega načrta in pravi, da je Kristus postal služabnik obreze zaradi resnice, da se pokaže božja zvestoba. Bog je namreč izraelskim očakom obljubil, da bo blagoslovil njihovega potomca in naredil, da bo njegovega zaroda kakor zvezd na nebu. Zato si je Bog privzel telo in Beseda je postala človek. Ta Beseda vse stvarstvo ohranja v bivanju in daje vsem bitjem blagostanje, ker je Bog. Postal pa je človek, vendar ne zato, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in se dal v odkupnino za mnoge, kakor je sam rekel.
Kristus jasno pove, da je s svojim prihodom izpolnil obljubo dano Izraelu. Pravi namreč: Le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše sem poslan. Pavlove besede o Kristusu služabniku obreze niso laž, saj je Kristus potrdil obljube dane očakom. Pravi pa, da ga je Bog Oče poslal, da bi tudi pogani dosegli usmiljenje. Stvarnika vsega in urejevalca naj bi tudi oni častili kot odrešenika in odkupitelja. Zato so bili, ko se je z nebes na vse razlilo usmiljenje, sprejeti tudi poganski narodi.
Skrivnost modrosti v Kristusu ni zgrešila svoje dobrote: namesto teh, ki so odpadli, je bil po božji milosrčnosti odrešen ves svet.
-
Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (36. pogl., 1-2)
Steza je veliko, pot pa je ena
To je pot, predragi, na kateri najdemo svoje zveličanje, Jezusa Kristusa, velikega duhovnika naših darov, zaščitnika in pomočnika naši slabosti.
Po njem upiramo oči v nebesne višave; po njem gledamo v zrcalu njegovo čisto in vzvišeno obličje; po njem so se nam odprle oči srca; po njem naš slabi in otemneli razum raste v luč; po njem je hotel Gospod, da okusimo nesmrtno spoznanje, ker je odsvit njegovega veličastva in je toliko večji od angelov, kolikor odličnejše ime je dobil.
Bojujmo se torej, bratje, z vso vztrajnostjo pod zastavo njegovih svetih zapovedi.
Poglejmo vojake naših poveljnikov, kako redno, kako vdano, kako pokorno izvršujejo povelja! Niso vsi generali, polkovniki, stotniki, poročniki in tako dalje, a vsak izvršuje na svojem mestu, kar ukazujejo kralj in poveljniki. Veliki ne morejo biti brez malih in mali ne brez velikih; mešani so vsi in v tem je korist.
Vzemimo svoje telo! Glava brez nog ni nič, tako tudi noge brez glave ne; toda najmanjši deli našega telesa so potrebni in koristni celemu telesu; vsi delajo složno in se pokoravajo enemu vodstvu, da se ohrani vse telo.
Naj se torej ohrani vse naše telo v Kristusu Jezusu in vsak naj bo podrejen svojemu bližnjemu, kakor je postavljen po milosti, ki jo ima.
Močni naj ščiti slabega, slabi naj spoštuje močnega; bogati naj podpira ubogega, ubogi naj se zahvaljuje Bogu, da mu je dal človeka, ki izpolni njegovo pomanjkanje; modri naj ne kaže modrosti v besedah, ampak v dobrih delih; ponižni naj ne govori sam pohvalno o sebi, ampak naj pusti, da govori pohvalno o njem drug; čisti po telesu naj se ne baha, ko ve, da je Bog, ki mu daje zdržnost.
Pomislimo torej, bratje, iz kakšne snovi smo narejeni, kdo in kakšni smo bili, ko smo prišli na svet, iz kakšnega groba in kakšne teme nas je pripeljal naš Oblikovalec in Stvarnik na svoj svet, ko nam je pripravil svoje dobrote, preden smo se rodili.
Ker imamo torej to vse od njega, se moramo tudi za vse zahvaljevati njemu, kateremu čast na veke vekov. Amen.
-
Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (1. knj., 10, 1-3)
Oznanjujmo resnico
Cerkev, ki je razširjena po vsem svetu do zadnjih zemeljskih mej, je od apostolov in njihovih učencev sprejela vero v enega samega Boga, vsemogočnega Očeta, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. Sprejela je vero v enega samega Jezusa Kristusa, božjega Sina, ki se je učlovečil za naše zveličanje. In v Svetega Duha, ki je po prerokih razodel božji odrešitveni načrt: to je, prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, njegovo rojstvo iz Device, njegovo trpljenje in vstajenje od mrtvih, njegov telesni odhod v nebo in končno njegov drugi prihod v Očetovi slavi. Tedaj bo prišel, da v sebi vse zedini ter obudi od mrtvih vse ljudi; in da se pred Jezusom Kristusom, ki je naš Gospod in Bog in zveličar in kralj, po volji nebeškega Očeta pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da ga vsak jezik prizna; nakar bo nad vsemi izrekel svojo pravično sodbo.
To oznanilo in to vero, ki ju je Cerkev, kakor smo rekli, sprejela, zdaj skrbno varuje, enotna, kakor bi prebivala v eni sami hiši, čeprav je razširjena po vsem svetu. Brez omahovanja soglaša z njima, kakor bi imela eno samo dušo in eno samo srce. Razglaša ju, uči in sporoča naprej v popolnem soglasju, kakor bi imela ena sama usta. Čeprav so na svetu različni jeziki, je vendar izročilo povsod enako krepko in enotno.
Zato cerkve, ki so bile ustanovljene na Nemškem, nič drugače ne verujejo ali ne sporočajo naprej kakor cerkve na Španskem ali na Francoskem ali na Vzhodu ali v Egiptu ali v Libiji ali v Italiji. Kakor je sonce, ta božja stvar, eno in isto po vesoljnem svetu, tako oznanjevanje resnice sveti vsepovsod in razsvetljuje vse ljudi, ki hočejo priti do spoznanja resnice. In tako med temi, ki so na čelu cerkva, nihče ne oznanja drugačnega nauka, ker ni nihče večji od svojega učenika. Naj gre za odličnega govornika ali za klavrnega pridigarja, oba učita isto resnico. Nihče ne kvari vsebine izročila. Vera je vedno ena in ista. Kdor je torej bolj zgovoren, ji nič ne doda, in kdor je manj zgovoren, ji nič ne odvzame.
-
Iz razprave sv. Hilarija, škofa, O Sveti Trojici (8. knj., 13-16)
Verniki so v Bogu eno po učlovečeni božji Besedi in zakramentu evharistije
Če se je Beseda res učlovečila, z evharistično hrano prejemamo učlovečeno Besedo pri Gospodovi mizi. Kako bi dvomili, da biva v nas po svoji naravi on, ki si je v svojem človeškem rojstvu neločljivo privzel našo človeško naravo in je svojo telesno naravo zedinil z božjo naravo ter se nam kot tak v zakramentu daje v hrano? Tako smo vsi eno, ker je Oče v Kristusu, Kristus pa v nas. Po mesu je namreč v nas in mi v njem, ko je skupno z njim v Bogu tisto, kar smo mi.
Kako zelo pa bivamo v njem po zakramentalnem prejemu telesa in krvi, izpričuje on sam, ko pravi: In svet me ne bo več videl; vi pa me boste videli, zakaj jaz živim in vi boste živeli; zakaj jaz sem v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas.
Če bi hotel, da pojmujemo to samo kot edinost v volji, zakaj je potem govoril o nekakšnih stopnjah in redu v doseganju te edinosti? Pač zato, da bi verovali: medtem ko je on v Očetu po božji naravi, smo pa mi v njem po njegovem telesnem rojstvu, on pa je zopet v nas v moči zakramentalnih skrivnosti. Po Sredniku pa je edinost - soglasno z naukom - zato tako popolna, ker v tem ko bivamo v njem, on biva v Očetu, v tem pa, ko biva v Očetu, biva v nas. Tako se zedinjujemo z Očetom: kakor je namreč Oče v njem po naravi božjega rojstva, tako smo mi v njem po naši naravi, on pa po svoji človeški naravi biva v nas.
Da to edinost ustvarja v nas njegova narava, on sam takole pričuje: Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Nihče namreč ne bo v njem, razen tistega, v katerega bo on prišel: Gospod namreč sprejme vase samo telo tistega, ki je prejel njegovo telo.
Učil pa je o zakramentu te popolne edinosti že, ko je dejal: Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki uživa mene, živel po meni. Živi torej v moči Očetovi; in kakor on živi po Očetu, tako mi živimo v moči njegovega telesa.
Da doumemo to skrivnost, so potrebne primere, po katerih nam postaja dostopna. Božje življenje v nas torej izvira odtod, ker v sebi nosimo Kristusa, ki biva telesno v nas telesnih; po njem bomo živeli tako, kakor živi on po Očetu.
-
Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (108. govor)
Bodi božja daritev in duhovnik
Rotim vas, bratje, pri božjem usmiljenju. Pavel nas roti, še več, po Pavlu nas Bog roti, ker ima rajši našo ljubezen kakor pa strah. Prosi nas on, ki noče biti le Gospod, ampak prav tako tudi Oče. Prosi nas Bog v svojem usmiljenju, da bi mu ne bilo treba nas kaznovati s svojo strogostjo.
Poslušajte besede rotečega Gospoda: Poglejte, spoznajte v meni svoje telo, svoje ude, notranje organe, kosti in kri. Če se že Boga bojite, zakaj ne ljubite vsaj tega, kar je vaše? Če bežite pred Gospodom, zakaj se ne zatečete k bratu?
Morebiti vas bega veličina trpljenja, ki ste ga povzročili. Nikar se ne bojte. Križ ni mene končal, prebodel je smrt. Žeblji mi ne povzročajo bolečin, temveč mi budijo ljubezen do vas. Rane ne izvabljajo vzdihov mojemu srcu, ampak vas vabijo k njemu. Razpetost telesa ne veča mojih muk, marveč vam odpira moje naročje. Moja kri se ne izteka zaman, odplačuje ceno odkupnine za vas.
Pridite, vrnite se torej in si vsaj tako pridobite izkustvo o Očetu, ki vrača dobro za hudo, ljubezen za krivice, ljubezen v zameno za številne rane.
Poslušajmo že vendar, kaj prosi apostol: Rotim vas, bratje, dajte svoja telesa. S to svojo prošnjo je apostol vse ljudi povzdignil do duhovniškega dostojanstva: dajte svoja telesa v živo daritev.
Kako nezaslišano vzvišena je duhovniška služba kristjana, ko je človek sam zase daritev in duhovnik. Ne išče več zunaj sebe, kaj bi prinesel v dar Bogu, ampak sam postane to, kar se žrtvuje. Pri tem sta dar in duhovnik eno, žrtev je zaklana, a vendar živi; duhovnik je ne ubije, a jo kljub temu daruje.
Čudovito je darovanje, kjer se žrtvujeta telo in kri na netelesni način. Rotim vas torej, bratje, pravi apostol, pri božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo daritev.
Bratje, tej daritvi je vzor Kristus, ki je daroval svoje telo tako, da je življenje dal za življenje sveta. Njegovo telo je res bilo živa žrtev, ker kljub usmrtitvi Kristus živi. S tako žrtvijo se smrt preživi, daritveni dar ostane, hostija živi in smrt prejme kazen. Zaradi tega se mučenci s smrtjo rodijo, s koncem začnejo, po usmrtitvi živijo, in tisti, ki so bili ugasnjeni na zemlji, žarijo v nebesih.
Rotim vas torej, bratje, pravi apostol, pri božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo in sveto daritev. To je tisto, kar prerok opeva: Klavnih in jedilnih daritev nisi hotel, a telo si mi pripravil.
O človek, postani zares božja žrtev in duhovnik, in ne zanemarjaj tega, kar ti je podelila božja oblast. Obleci si oblačilo svetosti, opaši se z vezjo čistosti in tvoje pokrivalo naj bo Kristus.
Križ naj nenehno varuje tvoje čelo, prsi naj povezuje skrivnost božje vednosti, naj izhaja iz tebe molitev kakor kadilo v prijeten vonj, vzemi v roke meč Duha, tvoje srce naj bo oltar in tako brez strahu položi nanj svoje telo, da ga daruješ Bogu.
Bog si želi vere, ne pa smrti; žejen je vdanosti, ne krvi; pomiri ga dober namen, ne pa uničenje daru. -
Iz knjige o Svetem Duhu sv. Bazilija, škofa (15 pogl., 35-36)
Duh oživlja
Gospod, ki vodi naše življenje, je naredil z nami zavezo pri krstu, ki je hkrati izraz smrti in življenja. Podoba smrti je v delovanju vode, delovanje Svetega Duha pa nam daje poroštvo življenja. Tako prihajamo do vprašanja, ki nas zanima: Zakaj je voda pridružena Duhu? Pri krstu gre namreč za dvojen cilj: najprej gre za to, da se onemogoči obstoj greha in da bi ne bilo več dejanj, ki vodijo v smrt. Gre pa tudi za življenje v Duhu, katerega sad je posvetitev. Voda nam daje podobo smrti s tem, da sprejme telo kot nekakšen grob; Duh pa po drugi strani vliva oživljajočo moč in prenavlja duše, ki jih iz smrti greha vodi k prvotnemu življenju. Znova se roditi iz vode in Duha pomeni torej smrt, ki jo ponazarja delovanje vode, in življenje, ki prihaja iz delovanja Duha.
S trikratnim potapljanjem in trikratnim klicanjem se izvrši velika skrivnost krsta. Po eni strani dušo krščencev razsvetli podelitev božje vednosti.
Vendar tako, da če daje voda milost, ne prihaja ta iz narave vode, ampak zaradi prisotnosti in delovanja Duha. Pri krstu ne gre za telesno očiščenje od umazanije, ampak za dejanje utemeljitve poslušnosti naše vesti božji volji. Ko nas Gospod pripravlja na življenje vstalih, nas vabi, da živimo po evangeljskem nauku. Vabi nas, da se odpovemo jezi, da potrpežljivo prenašamo zlo, da se odtrgamo od veseljačenja, da se ne vdajamo pohlepu po bogastvu. Iti po tej poti, pomeni že vnaprej, svobodno izbrati to, kar bomo povsem naravno uživali v prihodnjem življenju.
Po Svetem Duhu se ponovno odločamo za življenje v raju, se podajamo na pot proti nebeškemu kraljestvu, se vračamo v življenje posinovljencev. V njem se upamo imenovati Boga našega Očeta, v njem postajamo deležni Kristusove milosti, se imenujemo otroci luči in postajamo deležni večne slave, kratko povedano: smo in bomo polni blagoslova sedaj in na veke. Tako gledamo kot v ogledalu obljubljene dobrine in se jih v veri že veselimo, kot bi jih že uživali. Če je že predokus tako bogat, kaj bo šele popolna posest? Če so prvine že tako lepe, kakšna bo šele njihova polnost?
- Visa fler
