Avsnitt
-
Minuli teden se je v sklopu cikla predavanj Leta dediščine Filozofske fakultete v Ljubljani mudil Dan Hicks, profesor sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustos za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers. Na dveh dogodkih je predstavljal svojo knjigo Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ki je v lanskem letu v prevodu Ive Jevtić izšla pri Založbi Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled. Knjiga premišljuje o tem, zakaj bi se morali muzeji zavedati svoje kolonialne zgodovine in z vračanji v preteklosti oplenjenih artefaktov stremeti k odpravi njenih posledic.
-
Poleg Nove Gorice in Gorice je evropska prestolnica kulture letos tudi nemški Chemnitz, do združitve Nemčij imenovan Mesto Karla Marxa. Chemnitz z 250 tisoč prebivalci se z okoliškimi občinami vzhodnonemške dežele Saške predstavlja s sloganom VIDETI SPREGLEDANO. Otvoritvenega dne v soboto se je udeležilo 80 tisoč obiskovalcev, med njimi naša dopisnica v Nemčiji Maja Derčar.
-
Saknas det avsnitt?
-
Zveza EBU in njena skupina Ars Acustica na današnji dan tradicionalno prirejata mednaroden radijski dogodek »Rojstni dan umetnosti«. Namenjen je povezovanju umetniških radijskih programov, na ta praznik umetnosti, transmisije zvoka in domišljije si radii izmenjajo 20minutna zvočna darila – med njimi tudi program Ars Radio Slovenija, ki letos sodeluje s kar dvema daljšima prispevkoma.
-
Novi dokumentarec režiserja Amirja Muratovića z naslovom NUK CCL je nastal ob 250. obletnici Narodne in univerzitetne knjižnice. Z režiserjem, ki je pred kratkim posnel tudi film o programu Ars, je Tesa Drev Juh posnela pogovor o njegovem novem filmu, ki je na razpolago tudi v spletnem arhivu RTV Slovenija.
-
Po boju s pljučnim emfizemom se je pri 78 letih poslovil eden največjih in najvplivnejših filmskih ustvarjalcev vseh časov, David Lynch. Od njegovega osupljivega prvenca Eraserhead, do ene največjih filmskih mojstrovin tega stoletja Mulholland Drive je raziskoval povezavo med filmsko umetnostjo in sanjami, obenem pa je s serijo Twin Peaks sprožil iskro dobe prestižne televizije. Kratek pregled njegove ustvarjalnosti je za oddajo Gremo v kino pripravil Igor Harb. Bere Igor Velše.
-
V Prešernovem gledališču v Kranju so predstavili 55. Teden slovenske drame, ki se bo tradicionalno začel 27. marca, na svetovni dan gledališča. Selektorica Alja Predan je program zasnovala v treh sklopih: tekmovalni in spremljevalni program ter program za mlade. Tako rekoč vse izbrane uprizoritve obravnavajo ključna vprašanja, ki zadevajo naš čas in našo družbo. Selektorica je povedala, da je izvirna domača dramatika vse manj prisotna na slovenskih odrih in da jo vse bolj nadomeščajo transliterarne prakse. Poudarila je, da je polovica uprizoritev nastala v produkciji tako imenovanih nevladnih producentov, kjer so možnosti za delo bistveno slabše kot v javnih zavodih, in da se prodorno in zanesljivo uveljavlja prav najmlajša generacija gledališčnic in gledališčnikov. Tudi letos bodo izvedli kritiško delavnico, tokratna mentorica bo Elena Philipp, kritičarka nemškega portala nachtkritik. Teden slovenske drame se bo začel z Mednarodnim programom DoSEL – predstavitvijo predstav partnerskih gledališč projekta Dramatika manjših evropskih jezikov. V neposrednem prenosu na Radiu Slovenija pa bodo iz Kranja izvedli radijski igri Tjaše Mislej Prva beseda je mama in Brine Jenček grem greš greva, ki sta bili prepoznani na lanskem natečaju za Grumovo nagrado in nagrado za mlado dramatičarko.
-
Novico o smrti Davida Lyncha je njegova družila sporočila na omrežju Facebook. Lynch, ki ga med drugim poznamo po razvpiti seriji Twin Peaks, je sicer lani spregovoril o svoji kronični bolezni pljuč.
Ko je avgusta javnosti razkril, da ima emfizem pljuč, je ob tem dodal, da je to pač cena za skoraj 70 let kajenja – vonj tobaka, prižiganje cigarete, vse to sem, priznam, strastno oboževal. A da ga to ne bo ustavilo, je dodal in da bo, če po potrebno, režiral na daljavo. Tako ali drugače v dim in meglo pa so bili oviti tudi njegovi filmski izdelki, kontroverzni, mistični, sanjavi, tesnobni in strastni – nagrajevani in čislani tako s strani občinstva kot kritikov: Človek slon iz leta 1980, 6 let pozneje Modri žamet, potem Divji v srcu, pa denimo leta 2001 Mulholland Drive, nadrealistični psihološki triler, ki ga je pred leti žirija 177-ih kritikov na BBC-jevem seznamu najboljših filmov 21. stoletja uvrstila na prvo mesto s pojasnilom, da gre med drugim za genialen komentar hollywoodskih spletk. In kaj lahko rečemo o seriji Twin Peaks, ki že z glasbo nezamenljivo odzvanja v kolektivnih ušesih? Še danes provocira filozofske spise in deli občinstvo – nekaterim se enostavno zdi preveč konfuzna – A Lynch je poudarjal, da je že sámo življenje zelo zapleteno, zato naj bi temu sledili tudi filmi. Navdihovala ga je likovna umetnost, ki jo je nekaj časa celo študiral, mnogo pozneje pa se je v Franciji navduševal še nad grafično tehniko. Serijo njegovih litografij, pa slik, akvarelov in eksperimentalnih filmov smo si leta 2018 lahko ogledali na razstavi Ogenj na odru v ljubljanskem MGLC-ju. Davida Lyncha, ki je pogosto sodeloval tudi pri glasbi svojih filmov, je The Guardian razglasil za najboljšega filmskega režiserja vseh časov, leta 2019 so mu namenili častnega oskarja za življenjsko delo, prav ta to pa je že leta 2006 prejel zlatega leva. -
S 16. 1. na Arsu začenjamo z branjem Kocbekovega dela Strah in pogum v oddaji Odprta knjiga. Novele iz zbirke interpretira Matej Puc, režiser je Klemen Markovčič. Knjiga je izšla prvič leta 1951 in bila je prelomna tako za slovensko književnost kot za Kocbeka samega.
Pri ZKP RTV pa je na voljo tudi zvočnica: https://zkp.rtvslo.si/sl/Zvocne_knjige/edvard_kocbek_strah_in_pogum/.
Kocbekovemu delu, ki ga bodo dijaki zaključnega letnika obravnavali v eseju na maturi, pa posvečamo tudi dva literarna večera. Prvi bo v živo izveden na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku v torek, 21. 1. -
V SNG Drama Ljubljana bodo nocoj uprizorili Cankarjevo komedijo v štirih dejanjih Za narodov blagor. Režiser je Vito Taufer, slavna Cankarjeva igra pa se na oder ljubljanske Drame vrača po več kot treh desetletjih. Po mnenju direktorice SNG Drama Ljubljana Vesne Jurca Tadel je vprašanje, zakaj uprizarjati Cankarja danes, nepotrebno. Vsakič, ko ga beremo, je namreč bolj aktualen.
-
V oddaji Gremo v kino smo gostili Igorja Prassla in Anjo Banko, ki sta predstavila dva dogodka v Slovenski kinoteki, namreč dva večera, posvečena 100. obletnici nadrealizma na filmskem platnu, in retrospektivo del hrvaškega režiserja, scenarista in producenta Vatroslava Mimice.
-
Beseda leta 2024 je genocid. Ta beseda je dobila največ glasov, kar trikrat več, kot drugouvrščena beseda omrežnina. Po glasovanju se je med 11 finalistkami na tretje mesto uvrstila beseda dvoživka. Pred glasovanjem so izbrali tudi novotvorjenko leta 2024, ki je preturizem (ustreznik za angleški izraz overtourism, prekomerni turizem). Lani je bila beseda leta ujma, leta 2022 gasilec, 2021 kratica PCT, 2020 karantena, 2019 podnebje, 2018 čebela in 2017, ko je prvič potekal izbor za besedo leta, besedna zveza evropski prvaki. Projekt za izbor slovenske besede leta poteka na pobudo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije pa je razglasila kretnjo leta, ki je mir. Aleksander Čobec je k pogovoru povabil vodjo projekta Beseda leta Simono Klemenčič in sekretarja Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjaža Juharta.
-
Z 82. podelitvijo zlatih globusov se je odprla letošnja sezona filmskih nagrad. Zlati globusi veljajo za dober pokazatelj nominacij in nagrad Ameriške filmske akademije, torej za oskarje, niso pa osredotočeni le na filmsko produkcijo, ampak tudi na serije. Med temi so slavili ameriški seriji Shōgun in Hacks ter škotska Baby Reindeer. Več o zmagovalcih s področja filmske produkcije pa Tesa Drev Juh (iz oddaje Dogodki in odmevi).
-
V razstavišču artKIT KIBLA v Mariboru svoje najnovejše delo predstavlja Igor Štromajer. Osrednji del je zbirka poezije, knjiga, ki jo je avtor napisal skupaj s strojem, naslovil pa 100 in 1 pesem. Razstava v enem delu prikazuje naključno izbrane predmete, ki jih električni umetnik potrebuje za svoje ustvarjanje, drugi del pa so nedelujoči deli različne opreme od računalnikov do tiskalnikov, ki so nekoč soustvarjali to poezijo, jo procesirali ali kakorkoli drugače podatkovno obdelovali.
-
Igor Harb v oddaji Gremo v kino izpostavlja nabor najbolj kontroverznih filmov leta 2024, filmov, ki so najbolj burili duhove in nam morda celo odprli nov pogled na neko temo, vprašanje.
-
Kateri filmi so v letu 2024 prejeli nekaj najpomembnejših in najprestižnejših nagrad? Pregled je pripravila Tesa Drev Juh.
-
Leto 2024 v slovenski filmski krajini si bomo zagotovo zapomnili po treh stvareh: po uspehu filma Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc tako v tujini kot doma, po več premierah dokumentarnih filmov in po uspešnih mladinskih filmih. Po letu 2024 v slovenskem filmu se je za oddajo Gremo v kino sprehodila Petra Meterc.
-
Medtem, ko božičnih filmov na Zahodu že praktično od rojstva same filmske umetnosti ni nikoli primanjkovalo, je bilo praznovanje novega leta na platnu redkeje upodobljeno. Božič je v ospredju zaradi močne povezanosti z versko in kulturno tradicijo, novo leto pa je predvsem sekularni praznik, povezan s koledarjem, in namesto poudarka na duhovnosti, družini in miru simbolizira prehod, nove začetke in praznovanje časa. Nekaj filmov je tako vendarle tudi silvestrskih – če že ne izrecno, pa vsaj v duhu … Nekaj jih predstavlja Tina Poglajen.
-
Pogovor s koncertnim mojstrom Willijem Zimmermannm, glasbenim vodjem Komornega orkestra iz Züricha, 12. decembra v dvorani Union v Mariboru
Gospod Zimmermann, v Mariboru prvič nastopate s Komornim orkestrom iz Züricha, v katerem ste koncertni mojster od leta 2008. Prosim, predstavite nam svojo glasbeno pot…
WZ: Že zelo zgodaj sem se začel učiti igranja na violino. Kot deček nisem veliko pel, sem pa imel vedno v rokah violino, na katero sem poskušal igrati. Igranja na violino sem se začel učiti že pri petih letih, to je bilo v 60-ih letih 20. stoletja zelo nenavadno, zato so me v šoli dajali sošolcem za zgled, kako pomembno je začeti igrati zgodaj. Z leti je čas začetka igranja glasbila postal vse bolj pomemben, saj se otrok tako hitreje naravno poveže s svojim glasbilom. Tako sem pri 16-ih letih že diplomiral na baselskem glasbenem konservatoriju. Moja prva pomembna učitelja violine sta bila Sandor Zöldy in Sandor Vegh, študira sem tui pri Nathanu Milsteinu in nato pri Günterju Pichlerju, ki je bil prvi violinist godalnega kvarteta ''Álban Berg'' na Dunaju. Študij pri Pichlerju sem nato prekinil, saj sem dobil povabilo mladega godalnega kvarteta Amati, ki je iskal prvega violinista. V kvartetu Amati, ki je deloval v Baslu in Zürichu, sem nato zavzeto igral kar 21 let in z njim prepotoval ves svet, saj smo izvajali veliko koncertov. Leta 1993 sem dobil novo povabilo in postal koncertni mojster komornega ansambla Musíkkolegium Winterthur, ki je severovzhodno od Züricha. Tam sem dobil sanjsko pogodbo, saj sem lahko vsako leto sam izbral svoje dejavnosti, lahko sem igral manj ali več. V primerjavi z godalnim kvartetom, ki ni redna služba, ampak se sestaja po dogovoru, pa sem lahko mesto v orkestru dobro uravnotežil z delom v komornem orkestru, ki je zame enako kot v godalnem kvartetu, le z več glasbeniki.
Kakšna glasba pa je bila v ospredju vašega dela v Winterthuru, kateremu obdobju in izvajalskemu slogu ste se najbolj posvečali?
WZ: Zasedba komornega orkestra Musíkkolégium v Winterthuru obsega 50 glasbenikov, s katerimi smo izvajali tudi obsežna dela Brahmsa in Brucknerja, a v izvirni zasedbi, Brahms je npr. vključil 8 prvih violin, ni bilo podvajanja glasbil, kot danes, zato je orkester zvenel zelo drugače. Sicer pa sem s solznimi očmi po 21-ih letih nehal igrati v godalnem kvarteti Amati, saj verjamem, da je treba nehati, ko si na vrhu. Če pa se v kvartetu postaraš, postane neverjetno težko, potrebuješ še druge glasbene povezave, morda učiteljski položaj, ves čas se je treba boriti, saj ni nič samo po sebi umevnega. Zato sem z velikim veseljem sprejel povabilo, da leta 2008 postanem koncertni mojster Komornega orkestra iz Züricha. Do takrat je veljalo, da izvedbe vodi dirigent, sam pa sem dejal, da morajo glasbeniki v komornem orkestru znati igrati tudi sami, brez dirigenta, in to dobro! Tako sem uvedel način igranja brez dirigenta in sem s tem nadaljeval. Glasbenike sem navadil, da igramo samostojno brez dirigenta. Seveda imamo zelo radi dirigente, če so dobri in radi pridejo k nam, tako kot prej. Biti pa moramo sposobni igrati tudi sami, ne le preproste skladbe, ampak tudi zelo tehtna dela, kot sta v nocojšnjem sporedu deli Suka in Šostakoviča, da jih lahko prepričljivo predstavimo poslušalcem. Igrati v komornem orkestru ni bolj udobno, kot igrati v simfoničnem orkestru, ampak je treba veliko več misliti na cel kolektiv. Pri tako malo številčnem orkestru, kot je Komorni orkester iz Züricha, kjer igra okrog 20 godalcev, je vsak glasbenik enak pomemben kot jaz. To kolegom godalcem govorim vedno znova, ne, da bi jih svaril, ampak, da bi jih spodbujal. Kaj lahko sam naredim brez svojih kolegic in kolegov? Zelo je pomembno, da se dobro pogovorimo, saj imajo vsi svoje ideje, želje, interese, so tudi individualisti, a pomembno je, da jih v skupni igri povežem za dobro izvedbo, na koncu pa je rezultat veliko večje zadovoljstvo.
Predstavite prosim nocojšnji spored iz izvajalskega stališča, od poznega baroka do 20. stoletja…
WZ: Baročna glasba je za nas zelo pomembna, nimamo sicer izvirnih baročnih glasbil, da bi izvajali v historični izvajalski praksi, saj bi morali zelo drugače pripravljati glasbene izvedbe. Vsak bi moral tudi doma drugače vaditi, v posebni intonaciji,…Glasbenikom v primerih baročne glasbe svetujem, naj igrajo z baročnimi loki, ki dajo drugačen in posebej občutek tudi v glasbeni artikulaciji, v primerjati z modernim lokom, ki obstaja približno od leta 1800. To je že velik korak v pravi izvajalski smeri, vedeti je tudi treba, kje igrati z vibratom in kje brez vibrata, kako izvajati okraske,... Pred leti sem igral veliko baročne glasbe s slavnimi specialisti, res pa je, da se z leti védenje in zavedanje o izvajalski praksi tudi spreminja in ohranja naše izvajanje bolj vznemirljivo.
Dirigent in skladatelj Rudolf Baršáj je za priredbo Šostakovičevih kvartetov št. 8 in št. 10 za komorni orkester dobil dovoljenje skladatelja Dmitrija Šostakoviča. Pri transkribiranju je dodal kontrabase, sicer pa ni veliko spremenil avtorjeve partiture. Menim, da je predvsem godalni kvartet št. 10 zelo uspel v priredbi za komorni orkester. Igral sem ga tudi kot kvartet, vedno je zame velik izziv, saj je glasba na več mestih zelo krhka, v komornem orkestru pa dobi povsem drugo dimenzijo in drugačno zvočnost.
S Komornim orkestrom iz Züricha pogosto snemate in izdajate glasbene albume, kaj zdaj pripravljate?
WZ: Srečo imamo, da ima naš glasbeni direktor Daniel Hope dobro povezavo z založbo Deutsche Gramophon, tako vsako leto snemamo za nov glasbeni album. Pogosto snemamo v Nemčiji, predvsem v Berlinu, tudi v Južni Koreji smo snemali, ko smo bili tam na turneji, čudovito in zelo udobno pa je snemati tudi v domači koncertni hiši našega orkestra v Zürichu. V naši mali dvorani je prostor za 250 poslušalcev, ko pa je prazna, je zelo primerna za snemanje komornega orkestra.
Katere koncertne sporede še pripravljate?
WZ: V čast jubileju Dmitrija Šostakoviča, ob 50-letnici njegove smrti leta 2025, pripravljamo sporede z njegovimi deli: godalna kvarteta št. 8 in št. 10 v priredbi za komorni orkester, pa Šostakovičev klavirski koncert št. 1 s klavirjem, trobento in godalnim orkestrom ter Jolivetov koncert za enako zasedbo. Pripravljamo tudi spored glasbe Johanna Sebastiana Bacha in njegovih sinov, posebej Carla Philippa Emanuela Bacha, ki so ''odprli veliko okno'' za glasbeni razvoj prihodnosti. Tudi Mozart in Beethoven sta se od njih veliko naučila. Po smrti Bachovih sinov njihove glasbe žal niso več veliko igrali, s svojo virtuoznostjo in izraznostjo pa zelo ustreza našemu pomlajenemu orkestru.
Izvajate tudi sodobno glasbo in nova dela?
WZ: Da, tudi novo glasbo igramo, različne skladbe. Menim, da je pomembno, da vsako leto prvič izvedemo kakšno novo skladbo sodobnega skladatelja, tudi iz Švice. To pomeni za nas veliko dela, a jih prosim, naj, če je le mogoče, napišejo tako, da bomo lahko igrali brez dirigenta. Če gre, je dobro, če ne, pa se je tudi treba potruditi za prvo izvedbo, saj vendar živimo danes, v sodobnem času.
Pogovor s koncertnim mojstrom in glasbenim vodjo Komornega orkestra iz Züricha Willijem Zimmermannm je pripravila in prevedla Tjaša Krajnc, prevod izjav bere Bernard StramičFoto: Dejan Bulut, www.nd-mb.si
-
Pogovor z violinistko Arabello Steinbacher, solistko s Komornim orkestrom iz Züricha v dvorani Union v Mariboru.
Gospa Steinbacher, nam lahko najprej predstavite violino, na katero igrate na nocojšnjem koncertu?
AS: Že nekaj let igram na Stradivarijevo violino »ex Benno Walter« iz leta 1718. To je čudovit instrument, zelo lepa violina. Na njej ne igram le baročne glasbe, kot sta Bachova violinska koncerta, ampak tudi druge skladbe različnih obdobij. Violina je bila takrat drugačne oblike, danes pa je moderna violina.
Pogosto izvajate raznovrstno glasbo, recimo baročno in sodobno. Kateri koncerti za violino pa so v središču vašega repertoarja?
AS: Zelo rada izvajam raznovrsten repertoar glasbe za violino. To ohranja izvajalsko svežino, saj ne izvajam le glasbe iz enega obdobja in sloga. Ko sem še študirala violino, sem igrala veliko klasicistične glasbe, npr. vse Mozartove violinske koncerte, pa tudi Beethovna in Schuberta. Ko sem postala najstnica, pa me je zelo zanimala glasba 20. stoletja, takrat sem začela igrati violinske koncerte Šostakoviča, Hačaturjana in Prokofjeva, pozneje tudi Berga, Brittna in Hindemitha. Zelo rada tudi povezujem glasbo iz različnih obdobij, saj imajo skladbe veliko različnih strani in odtenkov, poleg tega me to zabava in je hkrati tudi izvajalski izziv, da predstavim različne glasbene značaje.
Igrate z različnimi simfoničnimi orkestri in tudi s komornimi orkestri, kaj vas kot violinistko najbolj navdušuje?
AS: Redno igram z več simfoničnimi orkestri, rada pa imam tudi glasbene kontraste in igranje s komornimi orkestri brez dirigenta, kot je Komorni orkester iz Züricha. Pri tem gre za zelo drugačen način izvajanja kot, če sem solistka s simfoničnim orkestrom, ki ga vodi dirigent. Oboje imam zelo rada, zame je izziv in ima svoj čar. Seveda rada igram baročne violinske koncerte s komornim orkestrom, obožujem Bacha in Vivaldija, izvajam njune koncerte, a ne uporabljam baročnega loka in violine s črevnatimi strunami, tako sama ne poskušam posnemati historične izvajalske prakse.
Zelo me zanima tudi sodobna glasba. Lani sem dobila naročeno novo koncertno delo za violino, ki ga je napisal skladatelj Georges Lentz, in sem ga premierno izvedla v Sydneyu, v Avstraliji. Lentz je po rodu iz Luksemburga, a že vrsto let živi v Sydneyu in je tudi sam violinist. Navdušil me je že z drugim svojim koncertom, pred petimi leti sem ga spoznala, ko sem igrala v Sydneyu, in sem ga prosila, naj zame napiše novo skladbo. Z Lentzem sva se vsak teden pogovarjala po video povezavi, saj se nisva mogla srečati in sva tako sodelovala pri nastajanju koncerta, zanimivo je, kako se je ob tem skladba spreminjala in sem lahko prispevala tudi svoje želje in poglede, novo delo pa se je tako razvijalo. Tako trenutno izvajam violinski koncert Georgesa Lentza, sem pa vseskozi odprta za novo glasbo in druga nova dela.Kaj vas priteguje pri igranju s komornim orkestrom, kot je ta iz Züricha?
AS: Gre za veliko bolj pretanjeno in občutljivo sodelovanje, kjer se z glasbenimi zelo natančno poslušamo med seboj, vsi so bolj pozorni na skupno soigro, saj igramo brez dirigenta. Tudi takšno komorno igro imam zelo rada.
Posneli ste tudi ploščo z deli Johanna Sebastiana Bacha in Arva Pärta, kako izbirate in sestavljene sporede za svoje glasbene albume?
AS: Da, posnela sem violinska koncerta Johanna Sebastiana Bacha in skladbe Arva Pärta, na drugem glasbenem albumu pa koncerte Štirje letni časi Antonia Vivaldija in Astorja Piazzolle. Zdela se mi je zelo zanimiva kombinacija, glasba Bacha in Pärta pa ima tudi izrazito duhovno kakovost in meditativno energijo, ki se ujema.
Veliko potujete in izvajate koncerte po svetu, morda tudi na turneji?
AS: Da, solistično igram povsod, čeprav v teh letih izvajam manj turnej, saj je moja hčerka še zelo majhna. Pred njenim rojstvom sem bila pogosteje na turnejah, sem pa nedavno izvedla več koncertov v Južni Koreji in na Tajvanu, naslednje leto bom znova igrala na Japonskem, v Avstraliji in Novi Zelandiji. Res je daleč, a glasba je z
12. december 2024, dvorana Union, Maribor, pripravila in prevedla Tjaša Krajnc, prevod izjav bere: Mateja Perpar
Foto: Dejan Bulut, www.nd-mb.si
-
V Galeriji Cankarjevega doma so včeraj odprli 15. Slovenski bienale ilustracije. V sklopu odprtja so razglasili tudi nagrado, plaketi in priznanja Hinka Smrekarja. Gre za najvišja slovenska priznanja na področju ilustracije.
- Visa fler
